Sveti oče: Šport je prispodoba življenja; če prevladajo sebični interesi, se pokvari

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče je najprej spomnil na 50-letnico ustanovitve vatikanske nogometne lige, ki je bila prvič organizirana leta 1972. »Od teh prvih izkušenj in še prej, od daljnega leta 1521, ko je bila na dvorišču Belvedere v Vatikanu v navzočnosti Leona X. odigrana prva tekma florentinskega nogometa, smo prišli do današnjega društva, ki vključuje tudi druge športe.«

»Na različnih prvenstvih in kadar potujete, da bi izkazali solidarnost, ste poklicani, da pričujete o svoji povezanosti s Svetim sedežem. Zato bi rad z vami razmišljal o podobi, ki jo sveti Pavel uporabi v Prvem pismu Korinčanom, kjer pravi: "Mar ne veste, da tisti, ki v tekališču tečejo, sicer vsi tečejo, le eden pa prejme nagrado? Tako tecite, da jo dosežete. Vsak pa, ki tekmuje, se v vsem obvladuje: oni seveda, da prejmejo minljiv venec, mi pa neminljivega." (9,24-25) V Pismu Filipljanom pa sveti Pavel doda: "Ne, kakor da bi cilj že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus." (3,12) Ta dva odlomka omogočata, da zdravo borbenost razumevamo kot dejavnost, ki lahko prispeva k zorenju duha. Prikazujeta zlasti tri temeljna pravila za športnika: trening, disciplina, motivacija.

Najprej trening. Takoj pomislimo na napor, na znoj, na odpoved. Temelj tega je gorečnost do športa. Zastonjska gorečnost, ki se imenuje "ljubiteljska", ki izhaja iz besede ljubitelj, in izraža prav ljubezen do določene dejavnosti. V italijanščini obstaja izraz "diletantski", ki je prevzel pomen, ki je včasih negativen, vendar pa izhaja iz besede "ljub" (diletto), to je iz ljubezni, s katero se opravlja določeno dejavnost. Če obstaja takšen odnos, je tekmovanje zdravo, če prevladajo razni drugi interesi, pa se tekmovanje pokvari, včasih se lahko celo izpridi. Ljubiteljstvo je v športu ključnega pomena.

Potem je tu disciplina, ki je eden izmed vidikov vzgoje, formacije. Discipliniran športnik ni le tisti, ki upošteva pravila. Seveda je to pomembno, mora obstajati. Vendar pa disciplina (v italijanščini) spominja na "učenca", to je na tistega, ki se želi učiti, ki ne misli, da je že vse dosegel in da lahko uči vse druge. Pravi športnik se želi vedno učiti, rasti in napredovati. To pa zahteva disciplino, to je sposobnost obvladovanja samega sebe, popravljati impulzivnost, ki jo imamo vsi. Disciplina poleg tega omogoča, da vsak odigra svojo vlogo in da ekipa izrazi najboljše od celote.

Nazadnje, motivacija. Sveti Pavel piše: "Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil." (2 Tim 4,7) To je popoln pečat, ki tudi za športnika pomeni, da sledi klicu. Na tekmi je motivacija, torej notranja moč, tisto, kar daje zagon in vodi do dobrega rezultata. Preizkusa ne opravljamo na podlagi številčnega rezultata, ampak na podlagi tega, kako zvesti in dosledni smo bili svojemu klicu. In ko govorimo o motivaciji, bi rad dodal še nekaj za vas, ki ste vatikanski športniki: vaš ekipni način dela in sodelovanja je lahko zgled za delo v dikasterijih in med dikasteriji kurije ter v upravi vatikanske države. Šport je ponovno prispodoba življenja.

Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam za ta obisk in vas spodbujam, da pojdite naprej. Iz vsega srca blagoslavljam vas in vaše drage. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!«