Papež kanonistom: Ni prava brez evangelizacije in ni evangelizacije brez prava
Andreja Červek – Vatikan
Papež Frančišek je najprej spregovoril o povezanosti prava z evangelizacijo in poudaril, da je pomembno »odkriti vez, ki ju povezuje znotraj enega poslanstva Cerkve«. »Shematično bi lahko rekli: ni prava brez evangelizacije in ni evangelizacije brez prava. Jedro kanonskega prava namreč zadeva dobrine občestva, predvsem Božjo besedo in zakramente. Vsaka oseba in vsaka skupnost ima pravico do srečanja s Kristusom, vse pravne norme in akti pa so namenjeni podpori pristnosti in rodovitnosti tega srečanja. Zato je najvišji zakon zveličanje duš, kot pravi zadnji kanon Zakonika cerkvenega prava (prim. kan. 1752).« Cerkveno pravo je zatorej »tesno povezano z življenjem Cerkve« in je »eden od njenih nujnih vidikov«, kar je »pravičnost pri ohranjanju in posredovanju odrešenjskih dobrin«. V tem smislu je evangelizacija »prvotno pravno prizadevanje, tako pastirjev kot vseh vernikov«.
Kdor dela na področju cerkvenega prava, se ukvarja z normami, postopki in sankcijami, a pri tem ne sme nikoli izgubiti izpred oči pravic ter v središče svojega dela postaviti osebe. »Te pravice niso neke samovoljne zahteve,« je poudaril papež, »ampak objektivne dobrine, namenjene zveličanju, ki jih je treba priznati in zaščititi, ne da bi pri tem pozabili na spoštovanje naravnih dobrin znotraj cerkvene skupnosti. Vi kot pravniki imate posebno odgovornost, da v življenju krajevnih Cerkva zasije resnica pravičnosti: ta naloga je velik prispevek k evangelizaciji.«
»Sodna modrost«
In s tega vidika so poklicani poznati in zvesto spoštovati kanonske norme, pri tem pa vedno upoštevati dobrine ter te norme razlagati in izvajati v skladu s pravičnostjo. »Poslanstvo kanonista ni pozitivistična uporaba kanonov za iskanje priročnih rešitev za pravne probleme. Če bi ga razumeli na ta način, bi njegovo ravnanje služilo kakršnim koli interesom ali pa bi poskušalo ujeti življenje v toge formalistične in birokratske sheme, ki zanemarjajo resnične pravice. Veličina vaše naloge izhaja iz pogleda, po katerem se kanonsko pravo, ne da bi pozabili na nepristranskost posameznega primera, izvaja s krepostmi pravne previdnosti, ki razločuje, kar je konkretno prav.« Od univerzalnega je treba priti h konkretnemu, kar je po papeževih besedah »sodna modrost«. Potrebna je znanost, potrebna je sposobnost za poslušanje, zlasti pa je potrebna molitev za dobro sojenje. »Na ta način se ne zanemarjajo niti skupne zahteve po skupnem dobrem, ki so lastne zakonom, niti potrebne formalnosti aktov, ampak se vse umešča v dejansko službo pravice.«
Izvrševanja pravice in sinodalno delovanje Cerkve
Sveti oče je prav tako izpostavil »umestitev izvrševanja pravice v kontekst sinodalnega delovanja Cerkve«. Sinodalnega duha je namreč treba živeti pri vseh pravnih nalogah. »Hoditi skupaj, poslušati drug drugega in klicati Svetega Duha je nepogrešljiv pogoj, da bi bili pravični delavci. Konkreten izraz tega je potreba, da se vpraša za nasvet in si pomaga z mnenjem nekoga, ki ima več znanja in izkušenj, s tisto ponižno in stalno željo, da bi se vedno učili in tako bolje služili Cerkvi na tem področju,« je dejal in pripomnil, da ta, ki daje nasvete, je Sveti Duh: »Za nasvet moraš prositi. Ne samo zaradi določene pravne razlage, da bi imel ravnotežje. Prosi za nasvet, da bi prejel ustvarjalnost, ki jo Sveti Duh z darom nasveta daje vedno, ko moraš dati razsodbo. To je pomembno.«
Povezanost družinske pastorale in cerkvenih sodišč
Ob koncu se je papež obrnil tudi na udeležence tečaja, ki delajo na področju družinske pastorale. Spomnil je na dva motu propria Mitis Iudex in Mitis et misericors Iesus, ki sta prispevala k rasti zavedanja o interakciji med družinsko pastoralo in cerkvenimi sodišči, ki se jih v njihovi specifičnosti prav tako razume kot »pastoralne organizme«.
»Po eni strani celostna družinska pastorala ne more zanemariti pravnih vprašanj, ki se tičejo zakonske zveze,« pri čemer je papež izpostavil nalogo preprečevanja ničnosti zakonske zveze v fazi pred sklenitvijo zakona ter spremljanje parov v kriznih situacijah, vključno z usmerjanjem na cerkvena sodišča, kadar je verjetno, da obstaja razlog za ničnost. »Po drugi strani pa zaposleni na sodiščih ne smejo nikoli pozabiti, da obravnavajo vprašanja, ki imajo močan pastoralni pomen, zato morajo njihovo delo vedno voditi zahteve po resnici, dostopnosti in preudarni hitrosti. Prav tako se ne sme zanemariti dolžnosti, da storimo vse za spravo med dvema stranema ali potrditev njune zveze.«
Papež Frančišek je spomnil na besede svetega Janeza Pavla II., da si namreč »prava pravičnost v Cerkvi, ki jo oživlja ljubezen in ji daje zmernost nepristranskost, vedno zasluži kakovostno značilnost pastorale«. »Sredi črede, z vonjem črede in v prizadevanju za napredek črede,« je še dejal sveti oče.
