Papež Frančišek: Tehnologija ne more nadomestiti človeškega stika

Andreja Červek – Vatikan

Plenarno zasedanje Papeške akademije za življenje, ki poteka od 20. do 22. februarja, je namenjeno odnosu med osebo, nastajajočimi tehnologijami in skupnim dobrim. Po papeževih besedah gre za »občutljivo mejo, na kateri se srečujejo napredek, etika in družba in kjer lahko vera s svojo trajno aktualnostjo ponudi dragocen prispevek«.

»V tem smislu Cerkev ne neha spodbujati napredka znanosti in tehnologije v službi dostojanstva osebe in za celostni in vključujoči človeški razvoj,« je dejal sveti oče in v nadaljevanju spregovoril o treh izzivih: spreminjanje pogojev človeškega življenja v tehnološkem svetu; vpliv novih tehnologij na samo opredelitev pojmov "človek" in "odnos", s posebnim poudarkom na položaju najranljivejših; koncept "znanja" in njegove posledice.

Spreminjanje pogojev človeškega življenja v tehnološkem svetu

Človeku je lastno delovanje v svetu na tehnološki način, s čimer spreminja okolje in izboljšuje življenjske pogoje. Tehnika nam pomaga, da »bolje razumemo vrednost in zmožnost človeške inteligence«, istočasno pa nam »govori o veliki odgovornosti, ki jo imamo do stvarstva«.

»V preteklosti je bila povezava med kulturami, družbenimi dejavnostmi in okoljem manjša zaradi manj gostih interakcij in počasnejših učinkov. Danes pa je zaradi hitrega razvoja tehničnih sredstev soodvisnost med človekom in "skupnim domom" intenzivnejša in očitnejša. Moč in hitrost posegov sta takšni, da povzročata velike spremembe tako v okolju kot v življenjskih pogojih ljudi, katerih učinki in razvoj niso vedno jasni in predvidljivi.«  Po papeževem prepričanju to dokazujejo različne krize: od pandemije do energetske, podnebne in migracijske krize. Njihove posledice pa vplivajo druga na drugo in se medsebojno krepijo.  »Zdrav tehnološki razvoj ne more ne upoštevati teh zapletenih medsebojnih povezav,« je poudaril.

Vpliv novih tehnologij na opredelitev človeka in odnosov

Drugi izziv, o katerem je spregovoril papež, je bil »vpliv novih tehnologij na samo opredelitev pojma "človek" in "odnos", zlasti glede na položaj najranljivejših«.  Tehnološka oblika človeške izkušnje je vsak dan bolj razširjena. Pri razlikovanju med "naravnim" in "umetnim", "biološkim" in "tehnološkim" postajajo merila, s katerimi je mogoče razlikovati med človeškim in tehničnim, vse težja. Kot je izpostavil Frančišek, je zato pomemben resen razmislek o vrednosti samega človeka: »Še posebej je treba odločno potrditi pomembnost pojma osebne zavesti kot odnosne izkušnje, ki je ni mogoče ločiti ne od telesnosti ne od kulture. Z drugimi besedami, v mreži odnosov, tako subjektivnih kot skupnostnih, tehnologija ne more spodriniti človeškega stika, virtualno ne more nadomestiti realnega in tudi družbena omrežja ne morejo nadomestiti družbenega okolja.«

Tudi v znanstvenoraziskovalnih procesih ima odnos med posameznikom in skupnostjo vse bolj kompleksne etične poteze, pri čemer je papež kot primer navedel zdravstveno področje ter med drugim izpostavil, da je vire in dostop do zdravstvene oskrbe treba porazdeliti v korist vseh, saj bodo na ta način zmanjšane neenakosti in bo zagotovljena potrebna pomoč zlasti najranljivejšim osebam, kot so invalidi, bolni in revni.

»Zato je treba biti pozoren na hitrost sprememb, interakcijo med spremembami in možnost zagotavljanja splošnega ravnovesja. Ni pa rečeno, da je to ravnovesje v različnih kulturah enako, kot se zdi na podlagi tehnološke perspektive, ko se vsiljujeta univerzalni in homogeni jezik in kultura. Namesto tega mora biti prizadevanje usmerjeno v to, da se vsak razvija v skladu s svojim posebnim stilom ter tako razvija nove sposobnosti, pri tem pa izhaja iz vrednot svoje lastne kulture.«

Definicija koncepta »znanja« in njegove posledice

Tretji poudarek papeževega govora se je nanašal na vprašanje opredelitve pojma »znanja«. Kot je dejal, nas do sedaj obravnavane teme vodijo k vprašanju o naših načinih spoznavanja, zavedajoč se pri tem, da ima vsaka vrsta znanja, ki ga udejanjimo, že sama po sebi moralne posledice. Potrebni so bolj jasni modeli, ki bodo upoštevali prepletanje odnosov, iz katerih so stkani posamezni dogodki.

Papež se je skliceval na apostolsko spodbudo Evangelii gaudium in okrožnico Laudato si', v katerima je poudaril pomen znanja, ki je po meri človeka, ko je zapisal, da »celota presega dele« in da je »vse na svetu tesno povezano«. »Verjamem, da lahko takšna izhodišča spodbudijo prenovljen način razmišljanja tudi na teološkem področju. Za teologijo je namreč dobro, da se odmakne od izrazito apologetskih pristopov, da prispeva k opredelitvi novega humanizma ter spodbuja vzajemno poslušanje in razumevanje med znanostjo, tehnologijo in družbo. Pomanjkanje konstruktivnega dialoga med temi stvarnostmi namreč osiromaši vzajemno zaupanje, ki je temelj vsega človeškega sobivanja in vseh oblik "družbenega prijateljstva".« Sveti oče je še izpostaviti prispevek, ki ga na tem področju predstavlja dialog med velikimi verskimi tradicijami.

Razvoj človeka v smislu odgovornosti, vrednot in vesti

Papež Frančišek je ob koncu dejal, da je pred temi izzivi treba izhajati iz izkušenj, ki so nam skupne kot človeškim bitjem, ter pri tem upoštevati vidike kompleksnosti, meddisciplinarnega dialoga in sodelovanja med različnimi subjekti. »Vendar pa ne smemo nikoli obupati: vemo, da nas Gospod ne zapušča in da vse, kar dosežemo, korenini v zaupanju, ki ga polagamo vanj, "ljubitelja življenja" (Mdr 11,26),« je dejal in spodbudil, naj si še naprej prizadevajo, da bi se znanstvena in tehnološka rast vse bolj usklajevala z vzporednim »razvojem človeka v smislu odgovornosti, vrednot in vesti«.