Papež Frančišek nagovoril predsednike in referente škofijskih komisij za laike

Govor papeža Frančiška

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Zahvaljujem se kardinalu Farrellu in pozdravljam vse vas, odgovorne v škofovskih komisijah za laike z voditelji cerkvenih združenj in gibanj, uradnike Dikasterija in vse navzoče.

Prišli ste iz svojih držav, da bi razmišljali o soodgovornosti pastirjev in vernih laikov v Cerkvi. Naslov srečanja govori o »poklicanosti« »hoditi skupaj«, s čimer temo umešča v širši kontekst sinodalnosti. Dejansko je pot, ki jo Bog kaže Cerkvi ravno ta: bolj intenzivno in konkretno živeti občestvo in hoditi skupaj. Vabi vas, da premagate načine avtonomnega delovanja, vzporednih tirov, ki se nikoli ne srečajo: kler, ločen od laikov, posvečene osebe ločene od klera in od vernikov, intelektualna vera nekaterih elit ločena od ljudske vere, rimska kurija ločena od krajevnih Cerkva, škofje ločeni od duhovnikov, mladi ločeni od starejših, zakonci in družine malo vključeni v življenje skupnosti, karizmatična gibanja ločena od župnij, in tako naprej. V tem trenutku je to najhujša skušnjava. Prehoditi moramo še dolgo pot, da bo Cerkev živela kot telo, kot resnično ljudstvo, ki ga druži ena sama vera v Kristusa Zveličarja, jo razvnema isti posvečujoči Duh in je usmerjena k istemu poslanstvu oznanjevanja usmiljene ljubezni Boga Očeta.

Ta zadnji vidik je odločilen: ljudstvo, združeno v poslanstvu. Vedno moramo ohranjati sledečo intuicijo. Cerkev je sveto verno Božje ljudstvo, kakor to trdi Lumen gentium v točkah 8 in12. Ni ne populizem ne elitizem temveč sveto verno Božje ljudstvo. To pa se ne da naučiti, ampak se razume tako, da se to živi. Iz tega se potem lahko razloži, kolikor je mogoče, toda, če se tega ne živi, se ga ne da razložiti. Gre za ljudstvo, ki je združeno v poslanstvu.  Sinodalnost najde svoj izvor in svoj zadnji cilj v poslanstvu. Rojeva se iz poslanstva in je usmerjena v poslanstvo. Pomislimo na začetke, ko je Jezus poslal apostole in ko so se vračali, so bili vsi veseli, ker so demoni bežali pred njimi. Šlo je za poslanstvo, ki je imelo v sebi ta smisel cerkvenosti. Vzajemna delitev poslanstva namreč zbliža pastirje in laike, ustvarja občestvo namenov, razodeva dopolnjevanje različnih karizem in zato v vseh zbuja željo, da bi hodili skupaj. To vidimo pri Jezusu samem, ki se je že na začetku obdal s skupino učencev, mož in žena, in je z njimi živel svoje javno delovanje. Toda nikoli sam. In ko je dvanajstere poslal oznanjat Božje kraljestvo, jih je poslal »po dva in dva«. Isto vidimo pri sv. Pavlu, ki je vedno evangeliziral skupaj s sodelavci, tudi z laiki in zakonskimi pari. Ne sam. In tako je bilo v časih velike obnove in misijonske gorečnosti v zgodovini Cerkve: pastirji in verni laiki skupaj. Ne osamljeni posamezniki, ampak ljudstvo, ki evangelizira, sveto verno Božje ljudstvo.

Vem, da ste govorili tudi o formaciji laikov, ki je nujno potrebna, da bi lahko živeli soodgovornost. Tudi glede te točke želim poudariti, da mora biti formacija usmerjena v poslanstvo, ne samo v teorijo, ker tako lahko zapade v ideologijo. Grozno je, kuga je ideologija v Cerkvi. Da bi to preprečili, je potrebno formacijo usmeriti v poslanstvo. Ne sme biti sholastična, omejena na teoretične ideje, ampak tudi praktična. Rodi se iz poslušanja kerigme, se hrani z Božjo besedo in zakramenti, nam daje rasti v osebnem in skupnostnem razločevanju in nas takoj vključi v apostolat v različnih, včasih preprostih oblikah pričevanja, ki vodijo k zbližanju z drugimi. Apostolat laikov je predvsem pričevanje! Pričevanje lastnega izkustva, lastne zgodovine, pričevanje molitve, pričevanje služenja potrebnim, pričevanje bližine z ubogimi in osamljenimi, pričevanje sprejemanja, predvsem s strani družin. Na ta način se usposabljamo za poslanstvo, da gremo naproti drugim. Gre za usposabljanje »na terenu«, istočasno pa je to učinkovita pot duhovne rasti.

Že na začetku sem rekel, »da sanjam o misijonski Cerkvi« (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 27; 32). »Sanjam misijonarsko Cerkev«. Na misel mi prihaja podoba iz Razodetja, ko Jezus pravi: »Stojim pred vrati in trkam. Če kdo mi odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim« (prim. Raz 3,20). Današnja drama Cerkve je, da Jezus še naprej trka na vrata od znotraj, da ga spustimo ven. Mnogokrat se znajdemo kot »ujetniška« Cerkev, ki ne pusti Gospodu ven in ga ima za »svojo stvar«. Gospod pa je prišel zaradi misijonarjenja in hoče misijonariti.

To obzorje nam daje pravi ključ za razumevanje teme o soodgovornosti laikov v Cerkvi. Dejansko potreba po ovrednotenju laikov ni odvisna od neke teološke novosti in ne od funkcionalnih potreb zaradi zmanjšanja števila duhovnikov; tudi ne izhaja iz zahtev raznih skupin, da bi dali »povračilo tistim, ki so bili v preteklosti odrinjeni«. Temelji pravzaprav na pravilnem pojmovanju Cerkve. Cerkev kot Božje ljudstvo, in laiki so skupaj s posvečenimi služabniki njegovi polnopravni člani. Posvečeni služabniki torej niso gospodarji, so služabniki, pastirji in ne gospodarji.

Gre za ponovno vzpostavitev »integralne ekleziologije«, kot je bila v prvih stoletjih, v kateri je vse združevala pripadnost Kristusu in nadnaravnemu občestvu z Njim in z brati, s čimer je presežena sociološka vizija, ki razlikuje razrede in družbene položaje in ki konec koncev temelji na »moči« ki je dodeljena vsaki kategoriji. Poudarek je treba postaviti na enotnosti in ne na ločevanju, razlikovanju. Laika je treba obravnavati ne kot »ne klerika« ali »ne redovnika«, ampak kot krščenega, kot člana svetega Božjega ljudstva, saj gre za zakrament, ki odpre vsa vrata. V Novi zavezi se ne pojavlja beseda »laik«, ampak je govora o »vernikih«, o »učencih«, o »bratih«, o »svetih« in ti pojmi se nanašajo na vse: na verne laike in na posvečene služabnike, na Božje ljudstvo na poti.

V tem enem samem Božjem ljudstvu, ki je Cerkev, je temeljna prvina pripadnost Kristusu. V ganljivih pripovedih o Delih mučencev v prvih stoletjih pogosto najdemo preprosto izpoved vere: »Kristjan sem«, so rekli, »in zato ne morem darovati malikom.« To na primer reče Polikarp, škof iz Smirne;[1] to rečejo Justin in drugi njegovi tovariši, laiki. Ti mučenci niso rekli »škof sem« ali »laik sem«, »sem član Katoliške akcije, sem iz te in te marijanske kongregacije, sem fokolar. Ne,  rekli so le »kristjan sem«. Tudi danes v svetu, ki je vedno bolj sekulariziran, nas kot Božje ljudstvo resnično razločuje vera v Kristusa, ne življenjski stan sam na sebi. Krščeni smo, kristjani, Jezusovi učenci. Vse drugo je drugotno. »Toda oče, tudi duhovnik?« »Da, to je drugotno«. »Tudi škof?« »Da, to je drugotno«. »Tudi kardinal?« »Da, to je drugotno«.

Naša skupna pripadnost Kristusu nas vse dela brate. 2. vatikanski koncil pravi: »Kakor imajo laiki po Božji dobrotljivosti za brata Kristusa, […] tako imajo za brate tudi tiste, ki postavljeni v sveto službo, […] opravljajo v Božji družini službo pastirjev« (Konstitucija Luč narodov, 32). Bratje s Kristusom in bratje z duhovniki, bratje z vsemi.

V tej enotni viziji Cerkve, kjer smo najprej krščeni kristjani, laiki živijo v svetu in so hkrati del Božjega ljudstva. Dokument iz Pueble je to izrazil s posrečenim izrazom: laiki so možje in žene »Cerkve sredi sveta«, in možje in žene »sveta sredi Cerkve.«[2] Res je, da so laiki poklicani, da prvenstveno živijo svoje poslanstvo v svetnih resničnostih, v katere so potopljeni vsak dan, vendar to ne izključuje, da imajo tudi sposobnosti, karizme in zmožnosti, da prispevajo k življenju Cerkve, kot na primer pri liturgični animaciji, pri katehezi in formaciji, v vodstvenih strukturah, v upravljanju dobrin, v načrtovanju in uresničevanju pastoralnih načrtov, in tako naprej. Zato morajo biti pastirji od semenišča naprej oblikovani za vsakdanje in redno sodelovanje z laiki, tako da življenje občestva zanje postane način naravnega delovanja in ne neko izredno in priložnostno dejstvo.

Ena najhujših stvari, ki se zgodijo pastirju, je pozabljanje ljudstva, iz katerega je vzet, pomanjkanje spomina. Tisto pogosto ponavljajočo se besedo iz Svetega pisma lahko naslovimo nanj: »Spomni se«. »Spomni se, od koder si vzet; črede, iz katere si vzet, da bi se vrnil, da ji služiš, spomni se svojih korenin« (prim. 2 Tim, 1).

Soodgovornost, ki naj bi jo živeli laiki in pastirji, omogoča premagovanje dihotomij, strahov in medsebojnega nezaupanja. Čas je, da pastirji in laiki hodijo skupaj, na vseh področjih življenja Cerkve, na vseh koncih sveta! Verni laiki v Cerkvi niso »gostje«, ampak so doma, zato so poklicani, da prevzamejo skrb za svoj dom. Laiki, zlasti ženske, morajo biti bolj cenjeni v njihovih sposobnostih in v njihovih človeških in duhovnih darovih za življenje župnij in škofij. S svojo »vsakdanjo« govorico lahko prinašajo oznanilo evangelija, ko se zavzamejo za različne oblike oznanjevanja. Lahko sodelujejo z duhovniki pri vzgoji otrok in mladih, pri pomoči zaročencem v pripravi na zakon in pri spremljanju zakoncev v zakonskem in družinskem življenju. Z njimi se je treba posvetovati vedno, ko se pripravljajo nove pastoralne pobude na vseh ravneh, krajevni, narodni in vesoljni. Treba jim je dati glas v pastoralnih svetih krajevnih Cerkva. Navzoči morajo biti v uradih škofij. Lahko pomagajo pri duhovnem spremljanju drugih laikov in dajo svoj prispevek tudi pri vzgoji semeniščnikov in redovnikov. Nekoč sem slišal vprašanje: »Oče, laik je lahko duhovni voditelj?« To je laiška karizma! Lahko je duhovnik, vendar ta karizma ni duhovniška. Duhovno spremljanje, če ti Gospod da to duhovno sposobnost to početi, je laiška karizma. Skupaj s pastirji morajo prinašati krščansko pričevanje v svetna okolja: v svet dela, kulture, politike, umetnosti, družbenih občil. Lahko bi rekli: laiki in pastirji skupaj v Cerkvi, laiki in pastirji skupaj v svetu.

Na misel mi prihajajo zadnje strani knjige kardinala de Lubaca Méditation sur l'Église, kjer, če tako rečemo, kaj je najslabše, kar se lahko zgodi Cerkvi, pravi, je duhovna posvetnost, ki se prevede v klerikalizem, neskončno bolj pogubna kot vsaka preprosto moralna posvetnost. Če imate čas, preberite zadnje tri ali štiri strani de Lubacove Méditation sur l'Église. Daje razumeti, pri čemer navaja tudi nekatere avtorje, da je klerikalizem nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi Cerkvi, še hujšega kot v času konkubinskih papežev. Klerikalizem je treba »izgnati ven«. Duhovnik ali škof, ki zapade v to držo, naredi Cerkvi veliko škodo. Ampak to je nalezljiva bolezen. Še hujši od duhovnika ali škofa, ki je zapadel v klerikalizem, so klerikalizirani laiki. Prosim vas, oni so kuga v Cerkvi. Laik je laik.

Predragi, s temi namigi sem želel pokazati ideal, navdih, ki nam lahko pomaga na poti. Rad bi, da bi vsi imeli v srcu in v mislih to lepo vizijo Cerkve. Cerkve, ki se posveča poslanstvu, v kateri se združujejo moči in hodi skupaj, da bi evangelizirali; Cerkev, v kateri je to kar nas povezuje, da smo krščeni kristjani, naša pripadnost Jezusu. Med laiki in pastirji se živi resnično bratstvo, ko vsak dan delajo drug ob drugem na vseh področjih pastorale zato, ker so vsi krščeni.

Spodbujam vas, da v svojih Cerkvah postanete pospeševalci tega, kar ste prejeli v teh dnevih, da skupaj nadaljujemo prenovo Cerkve in njeno misijonsko spreobrnjenje. Iz srca blagoslavljam vse vas in vaše drage in vas prosim, da molite zame. Hvala.

[1] Prim. Evzebij iz Cezareje, Storia ecclesiastica, IV, 15,1-43.
[2] III. Generalna Konferenca Latinskoameriških škofov, Documento finale, Puebla 1979, št. 786.