Papež: Avtohtona ljudstva ključnega pomena v boju proti podnebnim spremembam

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Papež je na začetku nagovora spomnil na naslov letošnjega srečanja: »Vodilna vloga domorodnih ljudstev na področju podnebja: rešitve, ki temeljijo na skupnostih, za povečanje odpornosti in biotske raznovrstnosti«. Ob tem je poudaril, da omenjeni dogodek omogoča priznanje ključne vloge, ki jo imajo domorodna ljudstva pri varovanju okolja, ter njihove modrosti pri iskanju globalnih rešitev za velike izzive, ki jih podnebne spremembe vsak dan postavljajo pred človeštvo.

»Žal smo priča socialni in okoljski krizi brez primere. Če želimo resnično poskrbeti za naš skupni dom in izboljšati planet, na katerem živimo, je nujno potrebno temeljito spremeniti način življenja, vzorce proizvodnje in potrošnje. Bolj bi morali prisluhniti domorodnim ljudstvom in se učiti iz njihovega načina življenja, da bi na primeren način razumeli, da ne moremo še naprej pohlepno hlastati po naravnih virih, saj nam je bila zemlja "zaupana, da bi nam bila mati, zmožna dati vsakomur tisto, kar je nujno za življenje" (Video sporočilo za srečanje 500 nacionalnih in mednarodnih predstavnikov: 'Ideje Expa 2015 - k Milanski listini', 7. februar 2015). Zato je prispevek avtohtonih ljudstev ključnega pomena v boju proti podnebnim spremembam. In to je znanstveno dokazano.

Danes bolj kot kdaj koli prej mnogi pozivajo k preoblikovanju ustaljenih struktur moči, ki vladajo družbi zahodne kulture, hkrati pa preoblikujejo zgodovinske odnose, zaznamovane s kolonializmom, izključevanjem in diskriminacijo, kar je povod za nov dialog o načinu, kako gradimo prihodnost planeta. Nujno potrebujemo skupne ukrepe, ki bodo sad zvestega in stalnega sodelovanja, saj okoljski izziv, ki ga doživljamo, in njegove človeške korenine vplivajo na vsakega izmed nas. Ne gre le za fizični vpliv, temveč tudi za psihološki in kulturni. Zato pozivam vlade, naj priznajo domorodna ljudstva po vsem svetu z njihovimi kulturami, jeziki, izročili in duhovnostjo ter spoštujejo njihovo dostojanstvo in pravice, saj se zavedajo, da je bogastvo naše velike človeške družine prav v njeni raznolikosti.

Ignoriranje prvotnih skupnosti pri varovanju zemlje je velika napaka, da ne rečemo velika krivica. Nasprotno pa bo vrednotenje njihove kulturne dediščine in tehnik prednikov pripomoglo k boljšemu upravljanju okolja. V tem smislu je pohvalno delo Mednarodnega sklada za razvoj kmetijstva, ki pomaga avtohtonim skupnostim pri procesu samostojnega razvoja, zlasti zahvaljujoč Skladu za pomoč avtohtonim ljudstvom; ta prizadevanja je potrebno še okrepiti in jih spremljati z odločnejšim in daljnovidnejšim procesom sprejemanja odločitev v pravičen prehod.

Pri tem bi se rad zaustavil ob dveh ključnih besedah: lepo življenje in harmonija. Lepo življenje ne pomeni ne "delati ničesar", "sladko življenje" "destiliranega" meščanstva. Gre za življenje v harmoniji z naravo: to ne pomeni iskati ravnovesja, ampak harmonijo, ki presega ravnovesje. Ravnovesje je lahko funkcionalno, harmonija pa ni nikoli funkcionalna. Znati se gibati v harmoniji: to je tisto, kar daje modrost, ki ji pravimo lepo življenje. Harmonija med človekom in njegovo skupnostjo, harmonija med človekom in okoljem, harmonija med človekom in celotnim stvarstvom.

Rane proti tej harmoniji so tiste, za katere jasno vidimo, da uničujejo ljudstva: ekstraktivizem, na primer v Amazoniji krčenje gozdov, ali ekstraktivizem v rudarski industriji v drugih krajih.
Vedno je torej potrebno iskati harmonijo. Ko ljudje ne spoštujejo blagra prsti, okolja, vremena, rastlinstva ali živalstva, zapadejo v nečloveške drže, ker izgubijo stik z materjo zemljo. Ne v praznovernem smislu, ampak v smislu, da nam kultura daje to harmonijo.

Staroselske kulture niso zato, da bi jih preoblikovali v sodobno kulturo. Potrebno jih je spoštovati. Potrebno jim je pustiti, da nadaljujejo svojo pot razvoja ter prisluhniti sporočilom modrosti, ki nam jih posredujejo. To je modrost, ki ni enciklopedična. Gre za modrost, da vidimo, poslušamo in otipamo vsakdanje življenje.
Še naprej se borite za to harmonijo, saj jo funkcionalistična politika, politika ekstraktivizma, uničuje. Želim, da bi se mogli vsi naučiti od lepega življenja avtohtonih ljudstev.«