Išči

Kateheza med splošno avdienco: Resnični protagonist evangelizacije je Sveti Duh

Papež Frančišek je med splošno avdienco v sredo, 22. februarja, izpostavil, da je Sveti Duh tisti, ki omogoča evangelizacijo. Povabil je, naj kličemo Duha in molimo k Njemu, da bi tako postali učenci in ljudem oznanjali Jezusa.

Andreja Červek – Vatikan

Kateheza med splošno avdienco je slonela na Jezusovem naročilu, namenjenem učencem: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha.« Ko Jezus pravi svojih učencem in tudi nam »Pojdite!«, obenem govori o Svetem Duhu, kajti samo zahvaljujoč Njemu lahko človek sprejme Kristusovo poslanstvo in ga uresničuje. Duh osvetljuje pot in usmerja Cerkev. Spodbuja nas, da se podamo oznanjat Kristusa. Zato je pomembno, da Duha ne ugašamo. Papež je povabil, naj molimo k Svetemu Duhu in mu pustimo, da nam osvetljuje pot, nas usmerja in pomaga drugim prinašati Jezusa.

Svetopisemski odlomek: Mt 28,18-20

Jezus je pristopil in jim spregovoril, rekoč: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Kateheza: Protagonist oznanjevanja je Sveti Duh

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Na naši poti katehez o gorečnosti za evangelizacijo, bomo danes začeli pri Jezusovih besedah, ki smo jih slišali: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha« (Mt 28,19). Pojdite, pravi Vstali, ne da bi indoktrinirali ali opravljali prozelitizem, ampak da bi ustvarili učence, torej vsakemu dali priložnost, da vstopi v stik z Jezusom, ga spozna in ga svobodno ljubi. Pojdite in krščujte: krščevati pomeni potopiti in torej pred liturgičnim dejanjem, izraža življenjsko dejanje: potopiti svoje življenje v Očeta, Sina in Svetega Duha; vsak dan doživljati veselje prisotnosti Boga, ki nam je blizu kot Oče, kot Brat, kot Duh, ki deluje v nas, v našem duhu. Krstiti pomeni potopiti se v Trojico.

Ko Jezus pravi svojih učencem in tudi nam »Pojdite!«, ne pove le ene besede. Obenem govori o Svetem Duhu, kajti samo zahvaljujoč Njemu, Svetemu Duhu, človek lahko sprejme Kristusovo poslanstvo in ga uresničuje (prim. Jn 20,21-22). Apostoli namreč iz strahu ostanejo zaprti v zgornji sobi, dokler ne pride binkoštni dan in se nad njih ne spusti Sveti Duh (prim. Apd 2,1-13). V tistem trenutku strah izgine. Z njegovo močjo bodo ti ribiči, večinoma nepismeni, spremenili svet. Oznanjevanje evangelija se torej uresničuje le v moči Svetega Duha, ki hodi pred misijonarji in pripravlja srca: On je »motor evangelizacije«.

To odkrijemo v Apostolskih delih, kjer se na vsaki strani vidi, da protagonist oznanjevanja ni Peter, Pavel, Štefan ali Filip, ampak Sveti Duh. V Apostolskih delih je opisan tudi ključen trenutek na začetku Cerkve, ki lahko veliko pove tudi nam. Tako takrat kot danes so poleg tolažb bile tudi

 stiske, veselje so spremljale skrbi. Še posebej ena: kako ravnati s pogani, ki so prišli do vere, s tistimi, ki niso pripadali judovskemu ljudstvu. Morajo vsi izpolnjevati predpise Mojzesove postave? Za tiste ljudi to ni bilo enostavno vprašanje. Tako sta se oblikovali dve skupini: tisti, ki so izpolnjevali nepreklicno postavo, in tisti ki niso. Da bi o tem razločevali, so se apostoli zbrali na tako imenovanem »jeruzalemskem koncilu«, ki je bil prvi v zgodovini. Kako rešiti dilemo? Lahko bi poiskali dober kompromis med tradicijo in inovacijo: nekatera pravila bi upoštevali, druga bi izpustili. Vendar pa apostoli ne sledijo tej človeški modrosti, da bi poiskali diplomatsko ravnovesje med enim in drugim, ampak se uskladijo z delovanjem Duha, ki je bil pred njimi in se je spustil tako na pogane kot na njih.

In tako odpravijo skoraj vse obveznosti, povezane s postavo, ter sporočijo končne odločitve, ki jih je – kot zapišejo – »sklenil Sveti Duh in mi« (prim. Apd 15,28). Skupaj, ne da bi se razdelili in kljub različnim občutljivostim in mnenjem, poslušajo Duha. On pa uči nekaj, kar velja tudi danes: vsako versko izročilo je koristno, če olajša srečanje z Jezusom. Lahko bi rekli, da je zgodovinsko odločitev prvega koncila, od katere imamo korist tudi mi, spodbudilo neko načelo, to je načelo oznanjevanja: vse v Cerkvi mora biti prilagojeno zahtevam oznanjevanja evangelija; ne mnenjem konservativcev ali progresistov, ampak dejstvu, da Jezus doseže življenje ljudi. Zato je treba vsako izbiro, uporabo, strukturo in tradicijo ovrednotiti glede na to, koliko podpira oznanjevanje Kristusa. Ko v Cerkvi pride do ideoloških razlikovanj: »Jaz sem konservativec, ker ...« »Jaz sem progresist, ker ...« A kje je Sveti Duh? Bodite pazljivi, kajti evangelij ni neka ideja, evangelij ni ideologija. Evangelij je oznanilo, ki se dotika srca in spremeni srce. A če se zatekaš k ideji, ideologiji, pa naj je desna ali leva ali sredinska, iz evangelija narediš politično stranko, ideologijo, klub. Evangelij ti vedno daje svobodo Duha, ki deluje v tebi in te vodi naprej. Kako zelo potrebno je danes vzeti v roke svobodo evangelija in se pustiti, da nas vodi Duh.

Duh tako osvetljuje pot Cerkve, vedno. On ni le luč srca, ampak je luč, ki usmerja Cerkev: prinaša jasnost, pomaga razlikovati in razločevati. Zato ga je treba pogosto klicati. Storimo to tudi danes, na začetku postnega časa. Kajti kot Cerkev lahko imamo dobro določene čase in prostore, dobro organizirane skupnosti, inštitute in gibanja, a brez Duha vse ostane brez duše. Organizacija ne zadostuje – Duh je ta, ki Cerkvi daje življenje. Če ga Cerkev ne moli in ne kliče, se zapre vase, v sterilne in izčrpljujoče razprave, utrujajoče polarizacije, medtem pa plamen poslanstva ugaša. Zelo žalostno je videti Cerkev, kot da bi bila zgolj parlament. 

Ne, Cerkev je nekaj drugega. Cerkev je skupnost moških in žensk, ki verujejo in oznanjajo Jezusa Kristusa, a spodbuja jih Sveti Duh in ne lastni razlogi. Uporablja se razum, ki pa ga osvetljuje in spodbuja Duh. Duh nas sili, da gremo ven, spodbuja nas k oznanjevanju vere, da bi nas potrdil v veri, spodbuja nas, da se podamo v misijon, da bi ponovno spoznali, kdo smo. Zato apostol Pavel priporoča: »Duha ne ugašajte« (1 Tes 5,19). Pogosto molimo k Duhu, kličimo ga, vsak dan ga prosimo, naj v nas prižge svojo luč. To storimo pred vsakim srečanjem, da bi postali Jezusovi apostoli pri ljudeh, ki jih bomo srečali. Ne ugašajmo Duha ne v krščanskih skupnostih ne v sebi.

Dragi bratje in sestre, kot Cerkev začnimo in vedno znova začnimo od Svetega Duha. »Nedvomno je pomembno, da pri pastoralnem načrtovanju izhajamo iz socioloških raziskav, analiz, seznama težav, seznama pričakovanj in pritožb. To je potrebno, da vidimo realnost. Pa vendar je veliko bolj pomembno, da izhajamo iz izkušnje Duha: to je pravi začetek. Treba jih je torej iskati, jih našteti, proučiti, razložiti. Gre za temeljno načelo, ki se ga v duhovnem življenju imenuje primat tolažbe nad potrtostjo. Najprej je Duh, ki tolaži, oživlja, osvetljuje, premika; zatem bo prišla potrtost, trpljenje, tema, a načelo usmerjanja v temi je luč Duha« (C. M. Martini, Evangelizacija v tolažbi Duha, 1997). To je načelo za usmerjanje sredi stvari, ki jih ne razumemo, ko smo v zmedi in mraku. Vprašajmo se, ali se odpiramo za to luč, ji dajemo prostor. Ali kličem Duha? Ali molim k Duhu? Ali pustim, da me usmerja On, ki me vabi, naj se ne zapiram, ampak prinašam Jezusa, pričujem primat Božje tolažbe nad potrtostjo sveta? Naj nam Marija, ki je to dobro razumela, pomaga to razumeti.

Photogallery

Sreda, 22. februar 2023, 13:14

Zadnje avdience

Preberite vse >