Izšel motu proprio o premoženju Svetega sedeža
Andreja Červek – Vatikan
Motu proprio »Naravna pravica«, ki ga je papež podpisal 20. februarja, izšel pa je 23. februarja 2023, obravnava javno cerkveno naravo premoženja, ki so ga pridobile institucije kurje in ustanove, povezane s Svetim sedežem, s čimer pojasni 1254. in 1255. kanon Zakonika cerkvenega prava.
Naravna pravica Svetega sedeža do pridobivanja premoženja, ki je neodvisna od državne oblasti, je »eno od sredstev, ki ob podpori vernikov, preudarnem upravljanju in ustreznem nadzoru zagotavljajo apostolskemu sedežu, da deluje v zgodovini, v času in prostoru za namene, ki so lastni Cerkvi, in neodvisno, kar je potrebno za izpolnjevanje njegovega poslanstva«, piše na začetku dokumenta.
Izpostavljena je »univerzalna namembnost premoženja Svetega sedeža«, kar mu daje »cerkveno javno naravo«. Ustanove Svetega sedeža premoženje pridobivajo in uporabljajo, vendar ne zase kot zasebni lastnik, ampak »v imenu in pod oblastjo rimskega papeža« za uresničevanje svojih institucionalnih namenov, ki so prav tako javni, in torej »za skupno dobro in v službi vesoljne Cerkve«.
Ustanove, ki jim je premoženje zaupano, z njim upravlja preudarno in v skladu s pravili in kompetencami, ki jih določa Sveti sedež z nedavno apostolsko konstitucijo Praedicate Evangelium ter z ekonomskimi in upravnimi reformami.
Motu proprio torej ne spreminja kompetenc in ne uvaja novih pravil, ampak potrjuje temeljno načelo o javni naravi premoženja. »Vse premoženje, premičnine in nepremičnine, vključno z likvidnimi sredstvi in vrednostnimi papirji, ki so ga ali ga bodo na kakršen koli način pridobile ustanove kurije in organi, povezani s Svetim sedežem, je cerkveno javno premoženje in je kot tako last Svetega sedeža kot celote ter zato neodvisno od državne oblasti spada v njegovo enotno, nerazdelno in suvereno dediščino.«
Izpostavljeno je, da ne more nobena institucija ali organ zahtevati zasebnega ali izključnega lastništva nad premoženjem Svetega sedeža, ki je vedno deloval in mora vedno delovati v imenu in za namene Svetega sedeža kot celote.
Premoženje je zaupano institucijam ali organom, da bi ga kot javni upravitelji in ne lastniki »uporabljali v skladu z veljavnimi predpisi, spoštljivo in v mejah, ki jih določajo pristojnosti in institucionalni cilji vsakega od njih, vedno za skupno dobro Cerkve«.
