Umrl laični misijonar Biagio. Papež: Velikodušni misijonar ljubezni in prijatelj revnih

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče izpostavi, kako je Biagio ravno v revnih ljudeh prepoznal Jezusovo obličje in kako se je zanje »neutrudno daroval, jim nudil tolažbo, zaščito in upanje«. Posebej poudari »pogumno evangeljsko pričevanje tega Kristusovega učenca, ki je prižgal plamen ljubezni v mestu Palermo in v srcih vseh, ki so ga srečali«.

Biagio Conte je umrl za rakom debelega črevesa v 60. letu starosti. Bil je laični misijonar, ki je leta 1993 v Palermu na Siciliji ustanovil »Misijon upanja in ljubezni«. Ustanova danes nudi zatočišče in pomoč več kot 600 brezdomcem in migrantom v približno desetih strukturah po vsej Siciliji. Papež Frančišek se je z Biagom srečal septembra 2018, ko je obiskal Palermo. V menzi za reveže je kosil skupaj z njim in mnogimi brezdomci, migranti, revnimi osebami, nekdanjimi zaporniki in prostovoljci.

Angel ubogih na ulicah Palerma

Biagio Conte se je rodil 16. septembra 1963 v premožni družini v Palermu in kot deček živel v udobju in brezskrbnosti, značilni za številne mlade njegove generacije, ki so odraščali v bogastvu potrošniške družbe. Ko je bil star dvajset let, leta 1983, je Palermo bilo peklensko mesto: ulice, kjer je gospodovala mafija, so bile prepletene z nasiljem in prelivanjem krvi tako nedolžnih kot krivih. Krivice, ki jih Biago vidi vsak dan, bivanjska praznina in odsotnost vrednot ga pahnejo v vse hujšo krizo. Zapre se vase. Dneve preživlja v svoji sobi in podleže vsesplošnemu slabemu počutju, ki si ga ne zna pojasniti.

»Začel sem iskati resnico, resnično svobodo in resnični mir,« bo zapisal leta zatem. V njem prevlada volja do življenja in 5. maja 1990, pri 26 letih, se odloči, da se bo ločil od materialističnega in potrošniškega sveta: »Utrujen od posvetnega življenja, sem v srcu začutil, da moram zapustiti vse in vsakega; zapustil sem očetovo hišo z namenom, da se nikoli več ne vrnem v Palermo, ker sta me to mesto in družba tako zelo prizadela in razočarala.« Biagio  razda vse, kar ima, in le z oblačili, ki jih je nosi na sebi, zapusti mesto in se zateče v naravo. Več kot leto dni se potika po sicilijanskih gozdovih in gorah, živi kot puščavnik in se hrani z jagodami in zelišči. Na ta način se osvobodi materialnih potreb in se nauči, da je mogoče živeti z ničemer, da pravo bistvo življenja ni posedovanje bogastva, kopičenje in uživanje dobrin, temveč življenje v sožitju z naravo, ki pa je kljub temu trd boj za preživetje.

Nekega dne sreča pastirja, ki mu zaupa svojo čredo in mu da psa. Med dolgimi dnevi, ko sam pase ovce, v zvezdnatih nočeh, ko divja nevihta in ko vzhaja sonce, se Biagio nauči gledati v nebo in iskati Boga. Pastirjev sin mu da knjigo Hermanna Hesseja o življenju svetega Frančiška. Zanj je bil prelomen trenutek: »Vedno bolj sem čutil, da me Jezus, ta pravični človek, ki je dal svoje življenje za nas, jemlje s seboj, da bi doživel izkušnjo, ki bo pozneje obrnila vse moje življenje na glavo. V tišini in meditaciji sem se počutil vedno bolj svobodnega in polnega miru, ničesar nisem imel s seboj, a se mi je zdelo, da imam vse.«

Nekega dne se v gorah izgubi v snegu in skoraj zmrzne. Reši ga pastir, ki ga odpelje v samostan svetega Bernarda v Corleonu, kjer skupnost bratov živi po prvotnih Frančiškovih pravilih.  Tu spozna brata Paola, ki mu pripoveduje o svetem Frančišku in razlogih, ki so ga vodili v življenje v revščini, ponižnosti in molitvi.

Biagio se odloči, da bo peš odšel v Assisi, na poti pa sreča potepuhe, cigane, zapornike in vse vrste družbeno izključenih. To trpeče človeštvo ga približa svetemu Frančišku in njegovemu nauku ter mu pomaga odkriti ljubezen do drugih: do tistih, ki trpijo in potrebujejo pomoč. »Počasi, sem začel razumeti načrt 'misijona': posvetiti svoje življenje najrevnejšim med revnimi,« pripoveduje. Ob grobu asiškega ubožca Poverella iz Assisija najprej razmišljal, da bi šel v Afriko ali Indijo, namesto tega pa začuti, da se mora vrniti tja, kamor se ni več hotel vrniti. Pozneje je zapisal: »Jezus je želel, da se misijon rodi ravno na ulicah Palerma.«

Po treh letih se torej vrne v svoje mesto in se ustavi na železniški postaji, kjer se zbirajo brezdomci. Živi z njimi, jim pomaga, jih umiva, prosi za kos kruha in topel obrok zanje. »Imenoval sem jih bratje in sestre, da se ne bi počutili manjvredne ali drugačne od ostalih. To je bila močna izkušnja, zato sem začel vse prositi za pomoč. Šel sem celo na kurijo v Palermu h kardinalu Pappalardu, ki je razumel tistega mladeniča in se odločil, da bo prišel na postajo in skupaj z vsemi ubogimi brati in sestrami obhajal mašo. To je bil nepozaben trenutek, ki me je zelo spodbudil, predvsem pa mestu odprl oči za številne uboge brate in sestre, ki živijo na ulici in jih nihče ne upošteva, kot da bi bili odpadki in smeti.«

Brezdomcev je vedno več. V Palermu se revščini pridružijo še migranti iz Afrike in postaja ne more več sprejeti vseh. Zato Biagio zasede staro zapuščeno stavbo in jo spremeni v sedež svoje skupnosti brezdomcev in revežev. Tako leta 1993 nastane »Misijon upanja in ljubezni«, ki ga Biagio takole opiše: »Pretresljiv Božji načrt, ki skoraj trideset let po svojem nastanku še naprej  vključuje moške in ženske iz vseh družbenih slojev, tudi tiste, ki lahko korenito spremenijo svoj način življenja in postanejo misijonarji upanja in ljubezni ter delajo na obrobjih velikih mest.«

Misijon, ki ga je ustanovil Biagio Conte, danes sestavljajo tri strukture: skupnost »Misijon upanja in ljubezni«, sprejemni dom za ženske ter »Mesto uboštva in upanja«. Vse povezuje »Hiša molitve za vsa ljudstva«, kapela v misijonu, v kateri se nahaja velik kartonski čoln, ki simbolizira potovanje tistih, ki zapustijo svojo deželo v iskanju boljše prihodnosti. Misijon v desetih centrih na Siciliji pomaga približno 600 osebam.