Sveti oče Frančišek sprejel v avdienco okoli 700 članov Skupnosti papeža Janeza XXIII.
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Dragi dečki in deklice, dragi fantje in dekleta, bratje in sestre, dober dan!
Hvala, ker ste prišli! Hvala vrhovnemu odgovornemu, ki je dal glas vsem, ki ste tukaj prisotni, in tudi tistim, ki niso mogli priti, a so tu s srcem. Še posebej se zahvaljujem tistim, ki ste mi napisali svoje zgodbe in tudi nekaj vprašanj.
Današnje srečanje je posebno, saj prav vi najmlajši predstavljate veliko družino Skupnosti papeža Janeza XXIII. In za to se moramo zahvaliti Gospodu in nato don Orestu Benziju, ki je dal življenje tej lepi resničnosti. Se strinjate? Prav. Torej lahko vsi skupaj rečemo: »Hvala don Oreste!«. Še enkrat: »Hvala Don Oreste!«.
In potem je tu še en pomemben vidik, ki me je presunil v predstavitvah, ki ste mi jih v naprej poslali. Dejstvo, da ste otroci in najstniki vsi predstavljeni vsak s svojim imenom. Tako je všeč Bogu, ki vsakega izmed nas pozna po imenu. Nismo anonimni, nismo fotokopije, vsi smo original! In tako moramo biti: izvirniki, ne fotokopije, je rekel blaženi Carlo Acutis, fant kot vi. Bog nas pozna enega po enega, z našim imenom in našim obrazom, ki je edinstven. Seveda imamo tudi svoje meje. Nekateri med nami imamo na žalost velike omejitve. A to ne zmanjšuje vrednosti človeka: vsak je edinstven, je Božji sin ali hčera, vsak je Jezusov brat ali sestra in edinstven.
Krščanska skupnost, ki sprejme osebo takšno kot je, ji pomaga videti se takšno, kot jo vidi Bog. In Bog, kako nas vidi? S pogledom ljubezni. Bog vidi tudi naše meje, res je, in nam jih pomaga prenašati. Bog pa gleda predvsem na srce in vidi vsako osebo v njeni polnosti. Bog nas vidi v podobi Jezusa, svojega Sina, in nam s svojo ljubeznijo pomaga, da smo mu vedno bolj podobni. Jezus je popoln človek, to vemo, je polnost človeštva in Božja ljubezen nam pomaga rasti proti tej popolni meri, proti polnosti. Vemo, da jo bomo dosegli šele v nebesih, a že v tem življenju nam ljubezen daje, da zorimo. Malo je podobno semenu, ki vzklije in zraste na njivi s pomočjo dežja in sonca, se razvije in postane na primer lep pšenični klas.
In veste, da obstajajo znamenja, ki jasno povedo, kdaj je neka oseba sprejeta z ljubeznijo, ko se dečka, deklico, fanta, dekle, pa tudi odraslo osebo katere koli starosti gleda z Božjim pogledom, da je sprejeta z ljubeznijo. Katera so ta znamenja? Več jih je, a jaz bom izbral eno: nasmeh. Videl sem, da ste večkrat omenili, ko ste pripovedovali zgodbe: »Tisti deček ali deklica ima težave, a je vedno nasmejan«.... Kako to? Ker se počuti ljubljenega, ljubljenega, počuti se sprejetega, dobrodošlega, takega kot je. Ko je novorojenček v maminem naročju, ki ga gleda in se mu smehlja, se začne smehljati. Nasmeh je roža, ki cveti v toplini ljubezni.
Dragi otroci in mladi, v vaših zgodbah in tudi v vprašanjih izstopa izkušnja, ki je mnogim skupna: izkušnja družinskega doma. Danes tukaj z vami želim poudariti, da so se »družinske hiše« rodile iz uma in srca don Oresteja Benzija. Bil je duhovnik, ki je na otroke in mlade gledal z Jezusovimi očmi, z Jezusovim srcem, in ko je bil blizu tistim, ki so se slabo obnašali, ki so bili razpuščeni, je razumel, da jim manjka očetovske in materinske ljubezni, naklonjenost bratov. Nato je don Oreste z močjo Svetega Duha in sodelovanjem ljudi, ki jim je Bog dal ta poklic, začel izkušnjo nenehne gostoljubnosti, podelitve življenja. Od tu se je rodilo tisto, kar je imenoval »družinski dom«. Izkušnja, ki se je pomnožila v Italiji in v drugih državah in za katero je značilno sprejemanje v dom osebe, ki tako resnično postanejo lastni otroci, prerojeni s krščansko ljubeznijo. Oče in mati, ki odpreta svoja vrata, da podarita družino tistim, ki je nimajo. Prava družina; ne služba, ampak izbira življenjskega sloga. V njej je prostor za vse: mladoletne, invalide, starejše, Italijane ali tujce in vse, ki iščejo trdno točko, pri kateri bi znova začeli, ali družino, s katero bi se srečali. Družina je kraj, ki skrbi za vsakogar, tako za tiste osebe, ki so sprejete kot tiste, ki sprejemajo, ker gre za odgovor na prirojeno potrebo po odnosih, ki jo ima vsak človek.
In zdaj, dragi prijatelji, bi rad nekatere izmed vas osebno nagovoril. Pozdravljam Francesca, starega šest let, ki danes ni mogel priti, in molim za njegovo mamo, ki je bolna. Pozdravljam Biagia, starega 14 let: tudi on ni mogel priti, in mu pošiljam blagoslov. In ti, Sara, ki si stara 13 let in si pobegnila iz Iraka, ohrani v srcu svojo sveto željo, da otrokom ne bi bilo ukradeno otroštvo. Bog ti bo pomagal, da jo boš uresničila! Ti, ki bi rada videla babico, ki je šla v nebesa, se pogovarjala z njo v svojem srcu in se ravnala po njenih dobrih zgledih, in nekega dne jo boš spet videla. Ti, ki kot mnogi najstniki težko dojameš lepoto maše, se ne boj, kajti živi Jezus bo ob pravem trenutku dal občutiti svojo prisotnost. Hvala, mali prijatelj, da se spominjaš nedolžnih, ki so bili ubiti v maternici. In iz srca hvala vam, otroci in mladi, ki se vsako nedeljo srečujete na spletu pri molitvi rožnega venca. Želim vam povedati: vašo molitev za mir, tudi če se ne zdi taka, jo Bog usliši; in verjamemo, da Bog da mir, takoj, danes! Bog nam ga daje, na nas pa je, ali ga sprejmemo v svojem srcu in življenju. Bodite prepričani, da Bog sliši vaše molitve, in pojdite naprej!
Najdražji, hvala vsem! Naj Gospod blagoslovi Skupnost papeža Janeza XXIII. in naj jo Marija vedno ohranja v veri, upanju in ljubezni. Iz srca vas blagoslavljam. In prosim vas, da molite zame. Hvala!
