Sveti oče: Za izpolnitev življenja je treba sprejeti izziv zapuščanja
Papež Frančišek
Nekateri izmed njih so ga že srečali po zaslugi Janeza Krstnika in Bog je položil vanje seme vere (prim. Jn 1,35-39). Sedaj pa se je vrnil, Jezus se je vrnil, da bi jih poiskal tam, kjer živijo in delajo. Gospod nas vedno išče, Gospod se nam vedno približa, vedno. Tokrat jim nameni neposreden klic: »Hodite za menoj!« (Mt 4,19). »Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (v. 20). Zadržimo se pri tem prizoru. To je odločilni trenutek srečanja z Jezusom, trenutek, ki se ga bodo zapomnili za vse življenje in ki je vstopil v evangelij. Od tedaj so hodili za Jezusom, in da bi hodili za njim, zapustijo.
Zapustiti, da bi sledili. Z Jezusom je vedno tako. Na neki način lahko začnemo čutiti njegovo privlačnost, morda tudi po zaslugi drugih. Potem lahko spoznanje postane bolj osebno in prižge luč v srcu. Postane nekaj lepega, kar moramo deliti: »Veš, tisti evangeljski odlomek me je prevzel, ta izkušnja služenja se me je dotaknila.« Nekaj, kar se je dotaknilo srca. To bodo storili tudi prvi učenci (prim. Jn 1,40-42). Prej ali slej pa pride trenutek, v katerem je treba pustiti, da bi hodili za njim (prim. Lk 11,27-28). In tam se je treba odločiti: zapustim nekatere gotovosti in odidem naproti novi pustolovščini, ali pa bom ostal tam, kjer sem. To je odločilni trenutek vsakega kristjana, saj je tukaj v igri smisel vsega ostalega. Srečanje z Jezusom. Kaj storim? Zapustim na primer sebičnost, da bom hodil za njim ali pa ostanem pri sebi. Tukaj je v igri vse ostalo. Če ne najdemo poguma, da bi se odpravili na pot, je nevarnost, da ostanemo gledalci lastnega bivanja in vero živimo na pol.
Biti z Jezusom torej zahteva pogum, da zapustimo in se podamo na pot. Kaj moramo zapustiti? Gotovo naše razvade in naše grehe, ki so kot sidra, ki nas držijo na obali in nam preprečujejo, da bi odpluli na odprto. Da začnemo zapuščati, je pomembno, da začnemo s prošnjo za odpuščanje za stvari, ki niso bile lepe. Toda pustim jih in grem naprej. Vendar moramo zapustiti tudi vse tisto, kar nas zadržuje, da bi živeli polno, kot so strahovi, sebična preračunavanja, zagotovila, da bomo ostali varni, če bomo živeli s popuščanjem. Treba se je odpovedati tudi času, ki ga zapravljamo za toliko nekoristnih reči. Kako lepo je zapustiti vse to, da bi živeli na primer naporno a zadovoljujoče tveganje služenja, ali da bi čas posvetili molitvi, da bi tako rasli v Gospodovem prijateljstvu. Mislim tudi na mlado družino, ki zapusti mirno življenje, da bi se odprla nepredvidljivi in čudoviti pustolovščini materinstva in očetovstva. Nekaj se zapusti, da se začne to lepo pustolovščino. Gre za žrtev, vendar je dovolj že en pogled na otroke, da bi razumeli, da je bilo prav, da smo zapustili določene ritme in udobnosti, da bi živeli to veselje. Mislim na določene poklice, na primer na zdravnika ali zdravstvenega delavca, ki sta se odpovedala mnogemu prostemu času, da sta študirala in se pripravljala, sedaj pa delata dobro in posvečata številne ure dneva in noči, veliko telesnih in umskih energij bolnim. Mislim na delavce, ki so zapustili udobnost, ki zapustijo sladko nedelo, da bi prinašali domov kruh. Skratka, za izpolnitev življenja je treba sprejeti izziv zapuščanja. K temu Jezus vabi vsakega izmed nas.
Glede tega vam kot običajno puščam nekaj vprašanj. Najprej: se spominjam kakšnega »močnega trenutka«, v katerem sem že srečal Jezusa? Vsak naj pomisli na svojo preteklo zgodovino, če je v življenju bil kakšen močen trenutek, v katerem sem srečal Jezusa. In nekaj lepega in pomenljivega, kar se je zgodilo v mojem življenju, da sem zapustil druge, manj pomembne stvari? In danes, obstaja kaj, k čemur me Jezus vabi, naj se odpovem? Kaj so materialne stvari, načini mišljenja, navade, ki jih moram zapustiti, da bi mu v resnici rekel: »da« Jezus?
Naj nam Marija pomaga, da bomo kot Ona rekli poln da Bogu, da bomo znali nekaj zapustiti, da bi mu bolje sledili. Ne bojte se zapustiti nekaj, če gre za hojo za Jezusom. Vedno bomo naleteli na nekaj boljšega.
