Reorganizacija rimskega vikariata: bolj kolegialen in bolj povezan s papežem
Andreja Červek – Vatikan
Nova apostolska konstitucija poudarja večjo kolegialnost in istočasno okrepi vlogo papeža kot rimskega škofa pri vseh pomembnih pastoralnih, upravnih in ekonomskih odločitvah rimske škofije, od imenovanj do predpisov in pastoralnih programov. Papež bo vedno predsedoval škofovskemu svetu, glavnemu organu sinodalnosti, v katerem se bodo dejavnosti nekaterih uradov vikariata prenehale ali spremenile. Ukinjeno je mesto generalnega tajnika prelata. Ustanovljena sta dva nova nadzorna organa za finance in zlorabe. Mandat vodstvenega osebja je določen za pet let in se lahko podaljša največ za dodatnih pet let.
Papež Frančišek v uvodnem delu konstitucije spregovori o rimski škofiji, katere škof je, s cerkvenega vidika, v ospredje pa prav tako postavi težave prebivalcev Rima in dejavnosti v korist najbolj ranljivih družbenih skupin. Kot zapiše, »reorganizacija vikariata upošteva številne in različne cerkvene stvarnosti« v Rimu ter prav tako »socialno in ekonomsko situacijo oseb in družin«.V drugem delu je navedenih 45 členov, ki so v veliki meri povzeti iz prejšnje konstitucije, hkrati pa uvajajo nekaj novih vidikov. Kardinal vikar je na primer prvič opredeljen kot »pomožni«, pomembnejša je vloga škofovskega sveta, poenoten je naziv različnih uradov.
Cilj reforme je zelo jasen. Papež želi rimskemu vikariatu povrniti »evangelizacijski in sinodalni zagon«, da bi postal »zgleden kraj občestva, dialoga in bližine, prijazen in transparenten v službi prenove in pastoralne rasti rimske škofije«. Za oživitev poslanstva je treba »pri dejavni ljubezni in oznanjevanju Božjega usmiljenja podpirati in spodbujati škofovsko kolegialnost in dejavno udeležbo ljudstva krščenih«. Papež izpostavi, da je tudi rimski vikariat poklican vedno bolj postajati »ustrezen kanal za evangelizacijo v sedanjem svetu ne pa za samoohranitev«. Biti mora v službi Cerkve, ki se prepoznava kot »evangelizacijska skupnost«. Frančišek izraža željo, da bi škofija v Rimu, ki je zaupana njegovi škofovski službi, »sijala kot zgled občestva vere in ljubezni, popolnoma vključena v poslanstvo oznanjevanja Božjega kraljestva«.
V času prenove je treba »delovati skupaj kot ljudstvo krščenih« ter premagati »pelagijsko skušnjavo, ki vse zreducira na še en načrt za spremembo strukture«. Namesto tega se je treba »ukoreniniti v Kristusu in se pustili voditi Duhu«. Cerkev izgubi svojo verodostojnost, izpostavlja Frančišek, ko »se napolni s stvarmi, ki niso bistvene za njeno poslanstvo ali, še slabše, ko so njeni člani, včasih tudi tisti, ki jim je dodeljena duhovniška služba, razlog za škandal s svojim vedenjem, ki ni zvesto evangeliju«.
Papež zapiše: »Sanjam o misijonski preobrazbi, ki v celoti vključuje osebe in skupnosti, ne da bi se skrivala ali iskala tolažbo v abstraktnosti idej. Gre torej za to, da se vzpostavijo potrebna sredstva za napredovanje na poti pastoralnega in misijonarskega spreobrnjenja, ki ne more pustiti stvari takšnih, kot so.«
