Pri papežu Italijanska odbojkarska zveza: Širiti prijateljstvo, solidarnost in mir
Andreja Červek – Vatikan
Italijanska odbojkarska zveza skupaj z Italijansko škofovsko konferenco sodeluje na področju širjenja »vzgojnih vrednot športa« med športnimi društvi, in sicer s celostnega vidika, ki tehniko povezuje z možnostjo, da se oseba izkaže po svojih najboljših močeh, tako pri tekmovalnih dejavnostih kot v življenju.
Papež se je v govoru oprl na glavne elemente odbojke in tako dal veliko iztočnic za razumevanje športa, pa tudi spodbud za športnike. »Tako med tekmo kot v vsakdanjem življenju je treba prevzeti pobudo, prevzeti odgovornost in se vključiti,« je dejal in izhajal iz serviranja žoge, s čimer se začne igra. »Nikoli stati na mestu! Šport lahko veliko pripomore k premagovanju sramežljivosti in krhkosti, k zorenju lastne zavesti, k protagonizmu, ne da bi pri tem pozabili, da je dostojanstvo človeške osebe cilj in merilo vsake športne dejavnosti.«
Kot je pomembno biti pripravljeni sprejeti žogo in jo usmeriti na določeno polje, tako je po papeževih besedah pomembno »biti pripravljeni sprejeti predloge in poslušati s ponižnostjo in potrpežljivostjo«. »Prvak se ne postane brez vodnika, brez trenerja, ki je pripravljen spremljati, motivirati, popravljati brez poniževanja, dvigniti, ko kdo pade, in deliti veselje ob zmagi. Potrebne so osebe, ki so trdne referenčne točke, ki znajo učiti, kako dobro "sprejemati", prepoznati talente svojih športnikov, da bi ti obrodili najboljše možne sadove.«
Pri odbojki imamo tudi skok, podajo žoge soigralcu, ki ima nalogo zaključiti igro. »Človek ni nikoli sam, vedno je kdo, ki se mu podaja. Ne obstaja le individualna razsežnost, temveč smo del skupine: vsak je poklican dati svoj prispevek, da bi lahko skupaj zmagali. Igralci v ekipi so kot člani enega telesa. V svetu, kjer se ljudje komolcajo, da bi se za vsako ceno izpostavili in bi izstopali, kjer je "jaz" pomembnejši od "mi", kjer so šibki in neproduktivni odvrženi, je lahko šport prepričljivo znamenje edinosti, povezovanja in lahko pusti močno sporočilo miru in prijateljstva.«
Ključnega pomena je zagotovo napad, ki omogoča doseganje točk in zmago. »Šport mora spodbujati zdrav tekmovalni duh, ne da bi podlegel skušnjavi po zmagi s teptanjem pravil. Žrtvovanje, trening in doslednost so nepogrešljivi elementi športa, doping pa je poleg tega, da je nevaren, tudi prevara, ki igri jemlje lepoto in zabavo, jo iznakazi z lažnostjo in jo dela umazano.«
»Da bi se uprli napadu, zgradimo zid,« je še dejal papež Frančišek. »Ob tej besedi pomislimo na zidove na različnih krajih sveta, ki so znamenje razdeljenosti in zaprtosti, nesposobnosti ljudi za dialog, domišljavosti tistih, ki mislijo, da se lahko rešijo sami. Pri odbojki pa, ko naredite zid, skočite navzgor, da bi se soočili z nasprotnikom: ta gesta nam pomaga, da o besedi razmišljamo v pozitivnem smislu. Skočiti navzgor pomeni odtrgati se od tal, materialnosti in s tem od vseh poslovnih logik, ki spodkopavajo športni duh. Denar in uspeh ne smeta nikoli odstraniti elementa igre in zabave.« Papež je zato tudi ob tej priložnosti želel izpostaviti amatersko oziroma ljubiteljsko razsežnost športa: »Šport je ljubiteljski ali pa ni šport. To je treba dobro varovati, saj s tem varujete tudi svoje srce.«
Ob koncu je zbrane povabil, naj so »priče poštenosti in lojalnosti«, saj se mnogi mladi po njih zgledujejo in zanje navijajo: »Zanje ste vzorniki, ne razočarajte jih!«
