Papeževo sporočilo ob začetku izrednega generalnega kapitlja malteškega reda

Papež Frančišek

Papeževo sporočilo

Dragi bratje in sestre!
Vsem zbranim na generalnem kapitlju reda sv. Janeza iz Jeruzalema namenjam svoj prisrčen pozdrav. Najprej bi rad skupaj z vami prisluhnil evangeliju: »Ko bo Sin človekov prišel v svoji slavi, (…) bo rekel tistim na njegovi desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo, ki je od stvarjenja sveta pripravljeno za vas. Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in v ječi in ste prišli k meni'.« Tedaj mu bodo pravični odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in prišli k tebi? In kralj jim bo odgovoril: Resnično povem vam: Kar koli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili'« (Mt 25, 31-40).

Te besede povzemajo tisočletno poslanstvo Suverenega vojaškega bolničarskega reda sv. Janeza iz Jeruzalema, Rodosa in Malte.  Razkrivajo kar je Jezus oznanjal in predvsem živel: ljubezen do Boga zahteva ljubezen do bližnjega. Poistoveti se z ubogimi in potrebnimi – z malimi tega sveta. Sebe je naredil za najmanjšega in posnemanje Jezusa v odnosu do bližnjega v potrebi presega človekoljubje in dobrodelnost ter postane pričevanje njegove bližine, njegove ljubezni.

V tej evangeljski priliki se ljubezen konkretno kaže v nudenju hrane in pijače; v dejanju oblačenja in sprejemanja, v obiskovanju in gostoljubju. Koliko časa posvetimo tej ljubezni, ki je služenje ( prim. Jn 13, 4-5)? Poskrbimo za žejne, gole, bolne in ujetnike? Morda premalo, ker se ukvarjamo z svojimi stvarmi, svojim delom, svojimi interesi. Ljubezen tistega, ki postane služabnik, ponižen, skrit, majhen in tih, pa je seme, iz katerega vzklije in zraste največje drevo in na katerem želijo vsi ostati (prim. Mt 13, 32): drevo večnega življenja (prim. 1 Mz 2, 9).

Jezus nam daje jasno razumeti, da bomo ob koncu življenja sojeni po tem, koliko smo ga konkretno ljubili v srečevanju drugih in ljubezni do njih. Razodeva nam, da je vsako dejanje pozornosti do bolnega, lačnega, žejnega, nagega,  ipd., najprej dejanje ljubezni do Njega; in prav tako, kar ne naredimo svojemu bližnjemu, odrečemo Njemu samemu. Da bi zgradili pravičnejši svet moramo po poti evangelija: poklicani smo, da začnemo pri sebi in delujemo dobrodelno tam, kjer živimo.

Z dejanjem umivanja nog nam Jezus pokaže, da je biti Učitelj in Gospod v služenju drugim (prim. Jn. 13, 12-16; 18, 37). Jezus kraljuje v ponižnosti: iz jasli in s križa. S svojimi besedami, s svojim življenjem in s svojo smrtjo nam kaže, da dela usmiljenja odpirajo vrata večnega kraljestva. V veliko veselje mi je, da v vašem redu to skušate živeti vsak dan!

Zelo zaslužno je vaše delo tolaženja prizadetih, tako v njihovih duhovnih kot materialnih potrebah.

Iskreno vas prosim, da odpustite žalitve in po trenutkih napetosti in težav v preteklosti, pridete do iskrenega medsebojnega odpuščanja in sprave. Naj bo odpuščanje življenjski slog, ki vas odlikuje. Znati odpuščati kaže na svobodo, na velikodušnost srca, zmožnost brezpogojne ljubezni; je izraz usmiljenega srca; prehaja v živeto bratstvo, v izraženo srčnost, v vzajemnost čustev. In po tem bodo spoznali, da ste učenci Gospoda Jezusa (prim. Jn 13, 35).

Ta duh in ta način delovanja vas tesno povezuje z blaženim Gerardom in prvimi brati, ki so se mu pridružili, da bi v Jeruzalemu služili romarjem v redovni bolnici.

Posvetna miselnost, sebična in potrošniška – v popolnem nasprotju z evangelijem, je danes izziv, s katerim ste se poklicani soočiti s svojim zglednim življenjem in deli usmiljenja. To počnete, na primer,  s skrbjo za bolne in obiskovanjem zapornikov. Vem, da se v mnogih delih sveta člani in vaši prostovoljci posvečate temu delu. Spremljate tudi tiste, ki se, ob prehodu s te zemlje v  večno življenje, bližajo tako občutljivemu trenutku smrti.

Danes so se zgodovinske bitke za zaščito vere in krščanstva premaknile na širše in bolj univerzalno polje, na polje rasti v veri in resnici, ki sta temelj vašega humanitarnega delovanja. Pravzaprav je prvi del vašega vodila tuitio fidei (zaščita vere). Brez vere bi bila vaša dela samo človekoljubje. Biti Jezusovi učenci - to vas naredi priče njegovega vstajenja in širitelje njegovega kraljestva na zemlji. To zahteva stalno vzgojo za vas profesi kot tudi za vas, člane drugega in tretjega razreda, iz katerih, upam in molim, da bodo vzniknili številni redovni poklici v služenju »ubogim našega Gospoda«. In ta izraz, ki mi je zelo všeč »ubogi našega Gospoda«, spominja na drugi del vašega vodila obsequium pauperum – vdano služenje ubogim in bolnim. Tuitio fidei et obsequium pauperum sta za vas neločljiva. Cenim sedanje prizadevanje za uresničevanje obeh delov vodila, kot na primer na Lampedusi, z migranti, ki so bili prisiljeni pobegniti iz svojih držav; kot v Ukrajini in sosednjih državah, s tistimi, ki bežijo pred vojno; in tako na mnogih drugih mestih in pri mnogih drugih potrebah.

Hvala! Hvala za vse to. Hvala, ker ste na razpolago svojim bratom in sestram v stiski, da greste na eksistencialna obrobja, kjer se lahko srečate s Kristusom in mu služite.

Nekaj let je red potreboval, da sem ga  spremljal na včasih naporni poti, potrebni , da bi prišli s prenovljeno ljubeznijo za služenje »gospodom ubogim in bolnim«. Cerkev, ki je mati, ne more nehati skrbeti za vas, za vaš red, v polnem soglasju z vašim življenjem in zgodovinskim izročilom. V svoji skoraj tisočletni zgodovini je malteški red vedno izkazoval svojo zvestobo Kristusu, njegovi Cerkvi in papežu, njegovemu namestniku na zemlji. Prav zato so mnogi moji predhodniki posredovali v občutljivih trenutkih življenja vašega reda, kar sem omenil tudi v odloku 3. septembra lani.

Nova Ustavna listina in novi Kodeks sta plod dolge poti, ki so jo narekovala srečanja in dialogi med različnimi sestavnimi deli reda ter mojim posebnim delegatom. Čeprav ne brez nasprotovanja, smo končno prišli do priprave obeh dokumentov, ki sta temeljna za vaše osebno življenje  in za dobro številnih in zaslužnih del, ki jih imate na vseh celinah.

Sedaj je celoten red poklican, da skrbno in natančno premišljuje o prenovi, ki jo vsebujeta Ustavna listina in Zakonik. To bo konkretna naloga vlade, ki jo boste izvolili.

Vsi člani prvega, drugega in tretjega razreda, so skupaj s prostovoljci – katerih delo je bistvenega pomena – poklicani, da sprejmejo in izvajajo novo Ustavno listino in Zakonik ter se duhovno prenovijo za dobrodelno delovanje in okrepijo enotnost reda.

Prvi razred  sestavljajo vitezi pravičnosti in izpovedujejo tri evangeljske svete ter v celoti podarijo svoje življenje Kristusu in njegovi Cerkvi. Goreče naj obnovijo redovniško življenje v celoti, zvesto izpolnjujoč slovesne zaobljube Bogu, in naj živijo v bratski povezanosti. Življenje v skupnosti naj bo znamenje občestva.

Drugi razred je prenovljen v ponotranjenju in konkretnem izvajanju obljube pokorščine, vezane na red.

Tretji razred naj bo s pričevanjem življenja v tesni povezavi pri delu reda.

Vsi člani reda in njegovi prostovoljci so poklicani k občestvu. To prosi naš Gospod. V svoji »oporoki«, ki jo prinaša evangelij po Janezu, je Učitelj molil za edinost njegovih – da bi bili eno, »da bo svet veroval« (Jn 17, 21). In vi ste k temu poklicani. Trdno utrdite svojo edinost, sicer ne boste verodostojni v svojih delih. Konflikti in nasprotovanja škodijo vašemu poslanstvu. Želja po oblasti in druge posvetne navezanosti nas oddaljujejo od Kristusa; so skušnjave, ki jih je potrebno zavrniti. Spomnimo se »bogatega mladeniča« iz evangelija, ki kljub dobrim namenom ni sledil Jezusu, ker je bil navezan na svoje stvari in svoje interese. Edinost vseh članov reda je potrebna za izpolnitev njegovega poslanstva. Skušnjavec to dobro ve in kot vedno išče priložnost za ustvarjanje delitev. Pazimo, da z njim, četudi nehote, ne sklepamo kompromisov. Pogosto zavaja pod krinko dobrega in kar izgleda, da je v Božjo slavo, se lahko izkaže za našo prazno slavo. Vse strukture reda je treba ovrednotiti in obogatiti s prisotnostjo članov vseh razredov, dobro usposobljenih in duhovno pripravljenih za služenje. In dela reda, porojena iz evangeljskega navdiha blaženega Gerarda, niso v službi članov reda, ampak vedno služijo »ubogim našega Gospoda«.

Sama suverenost, posebna in edinstvena značilnost, ki jo uživate kot verski red, je in mora biti v službi del usmiljenja, ki jih izvajate. Paziti je treba, da je ne popači posvetna miselnost. Tudi vaša diplomatska predstavništva naj bodo orodje za uresničevanje dobrodelnosti in solidarnosti. Zastonjskost in gorečnost, s katero ste pristopili k redovnemu poslanstvu, dobro predstavlja osmero kraki križ, katerega konice predstavljajo evangeljske blagre. Bodite ponosni in vredni tega; spominjajte se,  kdo je dal na križu življenje za naše odrešenje.

Iskreno bi se želel zahvaliti svojemu posebnemu delegatu in njegovim najožjim sodelavcem za vse potrpežljivo in skrbno opravljeno delo, ki je potekalo tako dolgo, dokler ni prineslo ustreznega rezultata  za potrebe samega reda. Vsem želim uspešno delo na tem generalnem kapitlju, ki bo izvolil novo vlado, da bo vodila red po začrtani poti dosedanje – začasne vlade, ki sem jo postavil. Tudi njej izrekam hvaležnost za modro vodenje v teh mesecih.

Prosim za nebeško varstvo Blažene Device iz Filerma, svetega Janeza Krstnika, blaženega Gerarda ter vseh svetnikov in blaženih vašega reda, da bi vas skupaj z nadangelom Mihaelom spremljali na poti na katero ste poklicani v zvestobi redovni karizmi. Vsem članom in prostovoljcem, vsemu delu reda in organizacijam znotraj njega podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Prevod: dr. Tadej Jakopič