Papež: Prizadevati si za zaščito vere in za vdano služenje ubogim in bolnim

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je z naklonjenostjo pozdravil člane novega suverenega sveta in ostale na visokih funkcijah, ki so bili izvoljeni na pravkar končanem generalnem kapitlju. Kot je dejal, bodo sedaj z novim zagonom nadaljevali prizadevanje za tuitio fidei (zaščita vere) in obsequium pauperum (vdano služenje ubogim in bolnim), pri tem pa »zastonj dajali, kar so zastonj prejeli, in pričevali, da je slediti Kristusu v služenju ubogim in bolnim pot, ki napolnjuje dušo«. »To vam namreč omogoča, da srečate Gospoda na obrazu vsakega brata v stiski, v vsaki roki, ki jo stisnete za dobrodošlico, v vsaki okoliščini, v kateri podoživite ideal, ki ga je blaženi Gerard, vaš ustanovitelj, uresničil, ko je dal svoje življenje v služenju ubogim našega Gospoda,« je dejal papež.

Zadovoljstvo je izrazil tudi nad tem, da so osebe, ki so bile 3. septembra lani imenovane v začasno vlado, dobile zaupanje s strani večine udeležencev kapitlja. Izraženo je bilo zadovoljstvo nad »prehodom« reda k novemu procesu za zvesto izvajanje nove Ustavne listine in novega malteškega Kodeksa. Pri tem je omenil sporočilo, ki ga je redu napisal ob začetku izrednega kapitlja in v katerem je izpostavil, da je pot, ki ji naj sledijo, pot, ki prihaja neposredno od Kristusa: ut unum sint, da bo svet veroval (prim. Jn 17,21). »Vedno bolj združeni, da bi pričevali svojo vero in pripadnost redu; vedno bolj skladni z osmero kotnim križem, ki ga ponosno nosite. Prepričan sem, da boste v izvolitvi velikega mojstra našli zanesljivega voditelja, garanta edinosti celotnega reda, v zvestobi Petrovemu nasledniku in Cerkvi.«

Papež je spomnil na kapitelj profesov, ki je potekal pred generalnim kapitljem – s čimer se je red

 odzval na papeževo povabilo in kar določata tudi Ustavna listina in malteški Kodeks. Na njem se je razpravljalo o prenovi, ki je v skladu z izvornim navdihom, o skupnostnem življenju in popolnem izpolnjevanju slovesne zaobljube uboštva. Prav tako se je konkretno razmislilo o načinih, kako podpirati življenje v skupnosti, in o obveznosti, ki jo v zvezi s tem prevzame red. Po papeževem mnenju je prav tako »pravilna in preudarna odločitev, da se k življenju v skupnosti ne obvezuje tistih, ki so naredili zaobljube in pri tem vedeli, da k temu niso zavezani«, hkrati pa so vsi povabljeni, da ga sprejmejo. Zato bodo tisti, ki bodo od zdaj naprej izrekli slovesne zaobljube, zavedajoč se, da to vključuje življenje v skupnosti, to obveznost sprejeli povsem svobodno.

Papeževo zadovoljstvo se nanaša tudi na odločitev, da se odpre noviciat, z upanjem na nove poklice. »Da bi ohranjali mnoga hvalevredna dela, je treba moliti, da bi Gospod poslal "dobre delavce" in spodbudil poklice v vsak stan, zlasti pa v redovništvo,« pri čemer je sveti oče izpostavil potrebo po ustrezni formaciji profesov in tudi vitezov.

Ob koncu govora je papež Frančišek v ospredje postavil še glavne elemente, ki opredeljujejo red. To so: suvereni, vojaški in bolničarski. V zvezi s suverenostjo reda je dejal, da »gre za zelo edinstveno suverenost, ki je bila prevzeta skozi stoletja in potrjena na željo papežev. Omogoča vam velikodušna in zahtevna dejanja solidarnosti, ko se pod mednarodno diplomatsko pravno zaščito približujete najbolj potrebnim.«

Red se imenuje tudi vojaški. Za obrambo romarjev in svetih krajev ter krščanstva je vaš red napisal veličastne strani. Danes ta dejanja prepuščajo prostor medverskemu dialogu. Poleg tega vas vera v Kristusa in hoja za Njim zavezujeta k pričevanju evangelija in boju proti vsemu, kar mu nasprotuje.«

In zatem še bolničarski. Red ima svoje začetke pri blaženem Gerardu, ki je nudil pomoč romarjem v Jeruzalem v bolnišnici, poimenovani po svetem Janezu Krstniku, ki je pozneje postal tudi zavetnik reda. Gerard je s svojimi prvimi brati sprejemal romarje in ljudi v potrebah ter jim nudil zdravniško oskrbo, ki so jo potrebovali. To danes ponovno najdemo v številnih dejavnostih reda. »Ko skrbite za bolnike, znate v vsakem od njih prepoznati trpeče Kristusovo obličje, ne glede na njihov izvor, narodnost ali veroizpoved. Ko jim s sočutjem in nežnostjo postanete bližnji, se vi sami poistovetite z Jezusom, Dobrim pastirjem, Dobrim samarijanom. Ne pozabimo: dela morajo biti dobro organizirana in vodena, predvsem pa morajo biti znamenje Kristusove ljubezni.«

»Dragi bratje in sestre, napisali ste zelo pomembno stran zgodovine Malteškega reda, na katero ste lahko ponosni. Pozivam vas, da ostanete zvesti Kristusu, Učitelju in Gospodu, in da greste naprej ter po vsem svetu ponesete njegovo sporočilo o ozdravitvi bolnih in tolažbi trpečih. Za to bomo nekega dne odgovarjali Bogu Očetu: da smo bili njegove zveste priče, bližnji našemu bližnjemu, da nas niso vodile posvetne želje, ampak smo goreče služili in pričevali za Vstalega.«