Papež med opoldansko molitvijo: Ne zapravljati si življenja, ne odmetavati dobrin in ljudi
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Prvi in temeljni takole pravi: »Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo« (v. 3). Kdo so ubogi v duhu? To so tisti, ki vedo, da niso sami sebi dovolj, da niso samozadostni in živijo kot »Božji berači«. Potrebujejo Boga in priznavajo, da vse dobro prihaja od Njega kot dar, kot milost. Kdor je ubog v duhu, zbira v zaklad tisto, kar prejme. Zaradi tega si želi, da noben dar ne bi bil zapravljen. Danes bi se rad zaustavil pri tem značilnem vidiku ubogih v duhu, ki je »ne zapravljati«. Ubogi v duhu skušajo ne zapraviti nič. Jezus nam pokaže pomembnost »ne zapravljanja« na primer pri pomnožitvi kruha in rib, ko prosi naj poberejo ostalo hrano, da se ne bi nič izgubilo (prim. Jn 6,12). Ne zapravljanje nam omogoča, da cenimo vrednost nas samih, drugih ljudi in stvari. Žal pa je to načelo pogosto napačno razumljeno še zlasti v družbah z večjo blaginjo, v katerih prevladuje kultura zapravljanja in odmetavanja. Obe sta kuga. Hotel bi vam torej predlagati tri izzive proti miselnosti zapravljanja in odmetavanja.
Prvi izziv je, da ne zapravljamo daru nas samih. Vsak od nas je dobrina neglede na darove, ki jih ima. Vsaka ženska, vsak moški je bogat ne samo s talenti, ampak z dostojanstvom, saj ga Bog ljubi, je zanj zelo vreden in dragocen. Jezus nas spominja, da smo blaženi, ne zaradi tega kar imamo, ampak zaradi tega kar smo. Ko se neka oseba začne zanemarjati in se zavrže, tako zapravlja samo sebe. Z Božjo pomočjo se bojujmo proti skušnjavi, da se bomo imeli za neprimerne, zgrešene in bi se jokali zaradi tega.
Zatem je drugi izziv: ne zapravljati darov, ki jih imamo. Prvi je bil, da ne zapravljamo nas samih, sedaj je, da ne zapravljamo darov, ki jih imamo. Znano je, da se vsako leto na svetu zavrže okoli tretjino celotne proizvodnje hrane. In to medtem, ko mnogi umirajo zaradi lakote. Ne smemo tako uporabljati vire stvarstva, temveč jih moramo varovati in podeljevati na način, da nikomur ne bo primanjkovalo potrebno. Ne zapravljajmo tega, kar imamo, temveč širimo ekologijo pravičnosti, dejavne ljubezni in podeljevanja.
In nenazadnje še tretji izziv, ne odmetavati oseb. Ne odmetavati nas samih, ne odmetavati dobrin, ki jih imamo, ne odmetavati oseb. Kultura odmetavanja pravi: uporabljal te bom, dokler mi prideš prav; ko zame nisi več zanimiv ali pa me oviraš, te vržem vstran. Tako ravnajo še zlasti z najbolj ranljivimi, kot so še nerojeni otroci, ostareli, pomoči potrebni in handikapirani. Toda oseb ni moč odvreči, handikapiranih se ne sme vreči stran! Vsakdo je svet in edinstven dar, ne glede na starost in na stanje. Vedno spoštujmo in pospešujmo življenje in ga nikoli ne odvrzimo. Nikoli ga ne zavrzimo.
Dragi bratje in sestre, zastavimo si kakšno vprašanje. Najprej, vsak od nas, kako živim uboštvo v duhu? Znam napraviti prostor Bogu, verujem, da je on moja dobrina, moje resnično in veliko bogastvo? Verujem, da me ljubi, ali pa se z žalostjo zavržem, pozabljajoč pri tem, da sem dar? In še, pazim na to, da ne zapravljam, odgovorno uporabljam stvari, dobrine? Sem pripravljen jih podeliti z drugimi ali pa sem sebičnež? In končno, imam najbolj krhke za dragocen dar, za katerega me Bog prosi, da ga varujem? Se spomnim revežev, torej tistih, ki nimajo nujno potrebnih stvari?
Naj nam pomaga Marija, žena blagrov, pričevati za veselje, da je življenje dar in da je lepo postajati dar.
