Papež Frančišek sprejel Svet primasa konfederacije regularnih kanonikov sv. Avguština

P. Ivan Herceg DJ - Vatikan

Dragi bratje, dober dan in dobrodošli!
Veseli me, da vas lahko pozdravim ob priložnosti zasedanja Sveta primasa. Pozdravljam Vas, pater opat primas, in se vam zahvaljujem za vaše besede, kakor tudi vam vrhovni predstojniki in pater tajnik.

Vašo konfederacijo je leta 1959 ustanovil sveti Janez XXIII. Ta struktura, tudi če ni pravna, je pomembna za negovanje občestva med kongregacijami, ki jo sestavljajo in imajo isto karizmo. Pravzaprav so glavni cilji konfederacije združiti različne veje vašega reda z vezjo dejavne ljubezni, ceniti evangeljski pomen vaše karizme in si medsebojno pomagati, predvsem glede duhovne razsežnosti, formacije mladih, stalne formacije in promocije kulture.

Tudi če vsaka kongregacija uživa svojo lastno avtonomijo, to ne preprečuje konfederalnim statutom, da zagotovijo pristojnosti, ki podpirajo ravnovesje med to avtonomijo in primerno koordinacijo, ki v vsakem primeru preprečuje neodvisnost in izolacijo. Izolacija je nevarna. Moramo biti zelo previdni, da se zaščitimo pred boleznijo avtoreferenčnosti in da občestvo med različnimi kongregacijami varujemo kot pravi zaklad. Dobro se zavedate, da ste vsi v istem čolnu in da »nihče ne gradi prihodnosti tako, da se izolira ali samo z lastnimi močmi, temveč da se prepoznavamo v resnici občestva, ki je vedno odprto za srečanje, dialog, poslušanje in medsebojna pomoč » (Pismo vsem posvečenim osebam ob letu posvečenega življenja, 21. november 2014, II, 3). Udejanjati duhovnost srečanja je bistveno za življenje sinodalnosti v Cerkvi.

Kot vsaka druga oblika posvečenega življenja se mora tudi vaša prilagajati okoliščinam časa, različnim krajem, kjer ste prisotni, in kulturam, vedno v luči evangelija in lastne karizme. Posvečeno življenje je kot voda, če ne teče, se usmradi, izgubi smisel, je kot sol, ki izgubi okus, postane neuporabna (glej Mt 5,13). Dober spomin je ploden, če je »devteronomski« spomin na korenine, na izvor. Ne smemo se zadovoljiti z arheološkim spominom, ker nas ta spreminja v muzejske eksponate, morda vredne občudovanja, ne pa posnemanja. Namesto tega nam devteronomični spomin pomaga živeti sedanjost v celoti in brez strahu, da se z obnovljenim upanjem odpremo prihodnosti. Tudi vi – kot je zapisal sveti Janez Pavel II. – »imate veličastno zgodovino, ki se je je treba spominjati in pripovedovati«, predvsem pa morate »graditi veliko zgodovino! Glejte v prihodnost, v katero vas projicira Duh, da bi z vami delal velike reči« (Apostolska spodbuda Posvečeno življenje, 25. marec 1996, 110).

Temeljno pravilo posvečenega življenja, kot ga predlaga evangelij, je hoja za Kristusom. Privzeti torej evangelij za pravilo življenja do te mere, da lahko rečemo s svetim Pavlom: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). Naj bo evangelij vaš vademekum na način, da bo za vas, daleč od skušnjav skrčiti ga na ideologijo, vedno ostal duh in življenje. Evangelij nas vedno znova vrača k postavljanju Kristusa v središče našega življenja in našega poslanstva. Vrača nas k »prvotni ljubezni«. In ljubiti Kristusa pomeni ljubiti Cerkev, njegovo telo. Posvečeno življenje se rodi v Cerkvi, raste s Cerkvijo in obrodi sadove kot Cerkev. V Cerkvi, kot nas uči sveti Avguštin, odkrijemo celotnega Kristusa.

Bog nas je ustvaril zase in naše srce je nemirno, dokler se ne umiri v njem (prim sv. Avguštin, Izpovedi, 1,1,1). Zato je vaše temeljno prizadevanje kot regularnih kanonikov nenehno in vsakodnevno iskanje Gospoda. Iščite ga v skupnostnem življenju, ki je odsev biti od Boga in izročitve njemu in pričevanja, da je »Bog ljubezen« (1 Jn 4,8.16). Zaradi koinonie (občestva) se boste vsi čutili graditelje, tkalce bratstva. Iščite Gospoda v vztrajnem prebiranju branju Svetega pisma, saj iz njegovih strani odmevata Kristus in Cerkev (glej sv. Avguštin, Disc. 46, 33). Gospoda iščite v bogoslužju, zlasti v evharistiji, vrhuncu krščanskega življenja, ki predstavlja in uresničuje edinost Cerkve v harmoniji dejavne ljubezni (CONC. VAT. II, Dogmatična konstitucija. Dei Verbum, 25). Iščite ga v študiju in v rednem dušnem pastirstvu. Iščite ga tudi v resničnosti našega časa, vedoč, da nam nič človeškega ne more biti tuje in da lahko osvobojeni vsega posvetnega poživimo svet s kvasom Božjega kraljestva. To so različne poti enega samega iskanja, ki v šoli svetega Avguština predpostavlja pot notranjosti, spoznanja in ljubezni do Gospoda: »Ne izstopajte iz sebe, nenehno vstopajte vase; resnica prebiva v notranjem človeku« (glej De Vera Religione, 39,72; Izpovedi, 3,6,11). Na ta način nam svetloba notranjega Učitelja osvetljuje časne resničnosti.

Dragi bratje, naj vam ta čas srečanja med seboj in s Petrovim naslednikom pomaga, da ponovno ovrednotite svojo karizmo in okrepite občestvo življenja po zgledu prvotne apostolske skupnosti (glej Apd 2,42-47). In to občestvo je tudi vnaprejšnje okušanje popolne in dokončne zedinjenosti v Bogu in pot k njej.

Zahvaljujem se vam za vašo prisotnost in vaše pričevanje v Cerkvi. Naj vas Marija varuje in posreduje za vas. Prisrčno blagoslavljam vas in vaše skupnosti. In prosim vas, da molite zame.