Papež poslal sporočilo udeležencem osme konference »Rome MED Dialogues«
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Spoštovane gospe in gospodje!
Prisrčno vas pozdravljam ob 8. rimski konferenci MED Dialogues, ki jo že več let podpirata italijansko ministrstvo za zunanje zadeve in mednarodno sodelovanje ter Inštitut za mednarodne politične študije, da bi spodbudili skupne politike na območju Sredozemlja.
Metoda te konference je pomenljiva in pomembna sama po sebi, in sicer zavezanost dialogu, razpravi, skupnemu razmišljanju, iskanju rešitev ali celo zgolj usklajenih pristopov do tistih, ki so – in so lahko le – skupni interesi narodov, ki v raznolikosti svojih kultur spregledajo mare nostrum. Morje, ki je v svoji zgodovini medium terarum (sredi zemelj) poklicano k napredku, razvoju in kulturi, za katero se zdi, da je žal izgubljena v nedavni preteklosti in jo je treba v celoti in s prepričanjem povrniti.
Pravzaprav ima Sredozemlje velik potencial za povezovanje treh celin: povezava, ki je bila zgodovinsko gledano, tudi z migracijami, izjemno rodovitna. Afrika, Azija in Evropa mejijo nanjo, a prepogosto pozabljamo, da so črte, ki razmejujejo, tudi tiste, ki povezujejo, in da lahko ambivalentnost izraza »meja« namiguje tudi na skupni cilj: cum-finis. To je vidik, ki so se ga dobro zavedale civilizacije pred nami, katerih zibelka je bilo Sredozemlje. Z obžalovanjem moramo ugotoviti, da to isto morje danes težko doživljamo kot prostor srečevanja, izmenjave, podelitve in sodelovanja. A hkrati nas ravno na tem stičišču človeštva čaka veliko priložnosti. Zato moramo obnoviti kulturo srečanja, od katere smo imeli toliko koristi, in to ne le v preteklosti. Na ta način bo mogoče obnoviti občutek bratstva, razvijati poleg pravičnejših ekonomskih odnosov tudi bolj človeške odnose, tudi tiste z migranti.
Ta konferenca ima to prednost, da lahko ponovno oživi središče Sredozemlja z razpravami med s tematikami bogatem dnevnem redu, ki segajo od geopolitičnih in varnostnih vprašanj, do zaščite temeljnih človekovih svoboščin, do izziva migracij in podnebne ter okoljske krize.
Pomembnost in mnogoterost tematik, ki so predmet vašega razmišljanja, zahteva temeljito obravnavo. Ta raznolikost je že sama po sebi pomembna z vidika, da etično-socialnih tem ni mogoče ločiti od številnih situacij geopolitične krize in tudi od samih okoljskih problemov. Ideja, da bi se posamezna vprašanja reševala sektorsko, ločeno in ne glede na druga, je v tem smislu zavajajoča misel. Pravzaprav gre za tveganje, da pridemo do delnih, pomanjkljivih rešitev, ki ne le da ne rešijo težav, temveč jih naredijo kronične.
Predvsem mislim na nezmožnost iskanja skupnih rešitev za mobilnost ljudi v regiji, kar še naprej vodi v nesprejemljive in skoraj vedno izogibljive izgube človeških življenj, zlasti v Sredozemlju. Migracije so bistvenega pomena za dobrobit tega območja in jih ni mogoče ustaviti. Zato je v interesu vseh strani najti rešitev, ki vključuje različne vidike in prave primere, ki je koristna za vse ter zagotavlja tako človeško dostojanstvo kot skupno blaginjo.
Medsebojna povezanost problemov zahteva, da jih obravnavamo skupaj, v usklajeni in najširši možni viziji, kot se je v veliki večini izkazalo že med pandemsko krizo, s še eno jasno potrditvijo, da se nihče ne reši sam.
Ta globalizacija problemov se danes ponovno pojavlja v zvezi z dramatičnim vojnim spopadom, ki poteka znotraj Evrope, med Rusijo in Ukrajino, iz katerega so poleg neizmerne škode vsake vojne v smislu civilnih in vojaških žrtev, izšle energetska kriza, finančna kriza, humanitarna kriza za toliko nedolžnih ljudi, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove in izgubiti to kar jim je najdražje, in nazadnje kriza s hrano, ki prizadene vse več ljudi po vsem svetu, zlasti v najrevnejših državah. Ukrajinski konflikt dejansko povzroča ogromne posledice v severnoafriških državah, ki so 80 % odvisne od pšenice iz Ukrajine ali Rusije. Ta kriza nas sili, da razmislimo o celotnem resničnem stanju z globalne perspektive, tako kot so globalni njeni učinki. Zato, tako kot ni mogoče razmišljati o reševanju energetske krize ločeno od politične, tudi prehranske krize ni mogoče hkrati reševati brez pogleda na vztrajanje konfliktov ali podnebne krize, ne da bi upoštevali problem migracij, ali reševanje najbolj krhkih gospodarstev ali celo zaščito temeljnih svoboščin. Prav tako ni mogoče upoštevati obsega človeškega trpljenja, ne da bi upoštevali družbeno krizo, v kateri se zaradi ekonomskih ali političnih koristi zmanjšuje vrednost človeka in teptajo človekove pravice.
Vsi se moramo vse bolj zavedati, da je krik našega planeta, s katerim slabo ravnamo, neločljiv od krika trpečega človeštva. V tem pogledu odmevajo besede, ki jih je pred približno dva tisoč leti narekoval sveti Pavel za Pismo Rimljanom, v katerem predstavi skupno usodo človeštva in stvarstva, katero – pravi apostol – tudi goji upanje, da bo rešeno iz suženjstva pokvarjenosti in bo vstopilo v svobodo slave Božjih otrok, ob kateri vse stvarstvo stoka in vse do danes trpi v porodnih bolečinah (prim. 8,21-22).
To ni le nezemeljski cilj, ampak tudi obzorje prizadevanja mož in žena dobre volje. Naj bo tudi obzorje vaših dialogov! S to željo vam želim vedro in rodovitno delo, za katero vam zagotavljam svojo molitev in kličem Božji blagoslov na vse vas.
Iz Vatikana, 1. december 2022
Frančišek
