Papež Frančišek: Po zgledu sv. Jožefa sprejmimo presenečenja Boga
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Lahko si predstavljamo, kaj sanja o prihodnosti: o lepi družini z ljubečo ženo in veliko pridnimi otroci in o dostojnem delu. Gre za preproste in lepe sanje. To so sanje preprostih in dobrih ljudi. Nenadoma pa se te sanje razblinijo ob presenetljivem odkritju, kajti Marija, njegova zaročenka pričakuje otroka in ta otrok ni njegov! Kaj vse je Jožef doživljal? Osuplost, bolečino, zbeganost, morda celo jezo in zmedenost. Doživljal je, kako se mu je svet zrušil! Kaj lahko stori?
Postava mu daje dve možnosti. Prva je, da naznani Marijo in ji s tem da plačati ceno za domnevno nezvestobo. Druga je, da na skrivnem razdre njuno zaroko in Marije ne izpostavi pohujšanju in težkim posledicam, vzame pa nase težo sramote. Jožef izbere to drugo pot, pot usmiljenja. In poglejte, sredi najhujše krize, ravno ko razmišlja in presoja vse to, Bog prižge v njegovem srcu novo luč. V sanjah mu namreč naznani, da Marijino materinstvo ne izhaja iz nezvestobe, temveč je delo Svetega Duha in da je otrok, ki bo rojen Zveličar (prim. vv. 20-21). Marija bo Mesijeva mati in on bo njen varuh. Ko se je zbudil, je Jožef razumel, da se največje sanje vsakega Izraelca, biti Mesijev oče, uresničujejo njemu na popolnoma nepričakovan način.
Da pa se uresničijo, ni dovolj pripadati Davidovemu potomstvu in biti zvest izpolnjevalec postave, ampak bo moral čez vse zaupati Bogu, sprejeti Marijo in njegovega sina na popolnoma drugačen način, kakor je pričakoval, na drugačen način, kakor je vedno bilo. Z drugimi besedami, Jožef se bo moral odpovedati svojim pomirjajočim gotovostim, svojim popolnim načrtom, svojim upravičenim pričakovanjem in se odpreti prihodnosti, ki jo je treba na novo odkriti. Pred Bogom, ki pomeša načrte in zahteva zaupanje, Jožef odgovori z da. Jožefov pogum je junaški in se uresničuje v tišini. Njegov pogum je v tem, da zaupa, sprejme, je razpoložljiv, ne zahteva drugih zagotovil.
Bratje in sestre, kaj nam spregovori Jožef danes? Tudi mi imamo svoje sanje in morda ob Božiču mislimo še bolj o njih, skupaj govorimo o njih. Morda objokujemo nekatere razblinjene sanje in vidimo, da je potrebno najboljša pričakovanja soočiti z nepričakovanimi in presenetljivimi situacijami. Ko se to zgodi, nam Jožef pokaže pot. Ni za popustiti negativnim čustvom kot sta jeza in zapiranje vase. To je namreč napačna pot! Potrebno je sprejeti presenečenja življenja, tudi krize, a biti pri tem pozorni, da ko smo v krizi, ne smemo izbrati v naglici po instinktu, ampak dati vse na rešeto in kot Jožef »premisliti vse stvari« (prim. v. 20) ter se zanašati na temeljni kriterij, ki je Božje usmiljenje. Ko se preživlja krizo, ne da bi popustili želji po zapreti se vase, jezi ali strahu, ampak se ima vrata odprta za Boga, bo On lahko posredoval. On je izvedenec v spreminjanju krize v sanje. Da, Bog odpre krizo za nove poglede, ki jih morda mi nismo pričakovali, kot to on zna. Bratje in sestre, gre za obzorje Boga, ki je presenetljivo, a vsekakor veliko obširnejše in lepše od našega!
Devica Marija naj nam pomaga živeti odprtost za presenečenja Boga.
