Papež je, ko je spregovoril o osebni in družbeni kreposti ljubeznivosti, omenil Benedikta XVI.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

»Rojen iz žene« (Gal 4,4).
Ko je ob dopolnitvi časa Bog postal človek, ni dežil z neba na svet, ampak je bil rojen iz Marije. Ni se rodil v ženi, ampak iz žene. To je namreč bistveno drugačno in to pomeni, da je Bog hotel prevzeti od nje meso. Ni je izrabil, ampak je prosil za njen »da«, za njeno privolitev. In z njo se je začela počasna pot oblikovanja človeštva brez greha ter polnega milosti in resnice, polnega ljubezni in zvestobe. Lepo, dobro in pravo človeštvo, po Božji podobi in sličnosti, vendar prepleteno z našim mesom, ki ga je darovala Marija; nikoli brez nje; vedno z njenim soglasjem; v svobodi, v hvaležnosti, v spoštovanju, v ljubezni.

In to je pot, ki jo je Bog izbral za vstop v svet, za vstop v zgodovino. To je ta način. In ta način je bistven, tako bistven kot samo dejstvo, da je prišel. Marijino božansko materinstvo – deviško materinstvo, rodovitno devištvo – je pot, ki razodeva skrajno spoštovanje Boga do naše svobode. On, ki nas je ustvaril brez nas, nas noče odrešiti brez nas (prim. S. AVGUSTIN, Sermo CLXIX, 13).

Njegov način, s katerim nas je prišel odrešit, je pot, po kateri nas tudi vabi, da mu sledimo, da skupaj z njim še naprej tkemo novo, svobodno, spravljeno človeštvo. To je beseda: spravljeno človeštvo. To je slog, način odnosa do nas, iz katerega izhajajo številne človeške vrline dobrega in dostojnega sobivanja. Ena od teh vrlin je ljubeznivost kot način življenja, ki daje prednost bratstvu in družbenemu prijateljstvu (prim. Enc. Fratelli tutti, 222-224).

In ko smo že pri ljubeznivosti, se v tem trenutku naše misli spontano obračajo k dragemu zaslužnemu papežu Benediktu XVI., ki nas je danes zjutraj zapustil. Z ganjenostjo se spominjamo njegove tako plemenite, tako prijazne osebe. In v srcu čutimo veliko hvaležnosti: hvaležnost Bogu, ker ga je podaril Cerkvi in ​​svetu; hvaležnost za vse dobro, kar je storil, predvsem pa za njegovo pričevanje vere in molitve, zlasti v zadnjih letih odmaknjenega življenja. Samo Bog pozna vrednost in moč njegove priprošnje, njegovih žrtev, ki jih je daroval za dobro Cerkve.

Nocoj bi rad ponovno predlagal ljubeznivost kot družbeno vrlino, zlasti z mislijo na našo rimsko škofijo.

Ljubeznivost je pomemben dejavnik kulture dialoga, dialog pa je nepogrešljiv za življenje v miru, za življenje bratov in sester, ki se ne razumejo vedno – to je normalno –, a se vendarle pogovarjajo, poslušajo in skušajo razumeti drug drugega ter se srečati. Pomislimo samo na to, »kaj bi bil svet brez potrpežljivega dialoga tolikih velikodušnih ljudi, ki so ohranili družine in skupnosti skupaj. Vztrajen in pogumen dialog ne dela novic podobnih sporom in spopadom, a vseeno umerjeno pomaga svetu živeti bolje« (prav tam, 198). No, ljubeznivost je del dialoga. Ne gre samo za »bonton«; ne gre za »oznako«, za vljudnostno obliko ... Ne, tega ne mislimo tukaj, ko govorimo o ljubeznivosti. Gre namreč za vrlino, ki si jo je potrebno vsak dan ponovno pridobiti in izvajati, da gremo proti toku in počlovečimo naše družbe.

Škoda, ki jo je povzročil potrošniški individualizem je vidna vsem. In največja škoda je, da druge, ljudi okoli nas, dojemamo kot oviro za naš mir, za naše udobje. Drugi nas »spravljajo v nevšečnosti«, nas motijo, nam jemljejo čas in sredstva, da ne moremo početi, kar nam je všeč. Individualistična in potrošniška družba je nagnjena k agresivnosti, ker ima druge za tekmece, s katerimi je treba tekmovati (prim. prav tam, 222). Pa vendar se prav v teh naših družbah in tudi v naših najtežjih situacijah najdejo ljudje, ki dokazujejo, da je »ljubeznivost še vedno možna izbira« in tako s svojim načinom življenja »postanejo zvezde sredi teme« ( ibid.).

Sveti Pavel v istem Pismu Galačanom, iz katerega je vzeto berilo tega bogoslužja, govori o sadovih Svetega Duha in med njimi omenja enega z grško besedo chrestotes (glej 5,22). To je tisto, kar lahko razumemo pod »ljubeznivost«: dobronamerno držo, ki druge podpira in tolaži, pri tem pa se izogiba kakršni koli osornosti in trdoti. Način ravnanja z drugimi, ki je pozoren, da ne prizadene z besedami ali gestami, poskuša olajšati bremena drugih, opogumiti, bodriti, potolažiti; ne da bi ga kdaj žalil, poniževal ali zaničeval (prim. Fratelli tutti, 223).

Ljubeznivost je protistrup proti nekaterim patologijam naših družb: protistrup proti krutosti, ki se žal lahko kot strup vpije v srce in zastrupi odnose; protistrup proti tesnobi in raztreseni mrzličnosti, zaradi katerih se osredotočamo nase in se zapiramo pred drugimi (prim. prav tam, 224). Te »bolezni« našega vsakdanjega življenja nas delajo agresivne in onemogočajo, da bi vprašali za »smem«, izrekli »oprosti« ali preprosto rekli »hvala«. Tri zelo človeške besede sobivanja: smem, oprosti, hvala. S temi tremi besedami gremo naprej v miru, v človeškem prijateljstvu. To so besede ljubeznivosti: smem, oprosti, hvala. Dobro nam bo delo, če pomislimo, ali jih v življenju pogosto uporabljamo: prosim, oprosti, hvala. In tako, ko srečamo ljubeznivega človeka na ulici, ali v trgovini, ali v pisarni, se začudimo, zdi se nam kot mali čudež, saj ljubeznivost žal ni več tako pogosta. Vendar, hvala Bogu, še vedno obstajajo ljubeznivi ljudje, ki znajo svoje skrbi odložiti, se posvetiti drugim, se nasmehniti, dati spodbudno besedo, prisluhniti nekomu, ki se mora zaupati in dati si duška (glej ibid.).

Dragi bratje in sestre, mislim, da lahko ponovna pridobitev ljubeznivosti kot osebne in družbene kreposti močno pripomore k izboljšanju življenja v družinah, skupnostih in mestih. Zato bi rad ob pogledu na novo leto mesta Rim zaželel vsem nam, ki tu živimo, da rastemo v tej kreposti, v ljubeznivosti. Izkušnje učijo, da lahko, če postane življenjski slog, ustvari zdravo sobivanje, lahko počloveči družbene odnose tako, da raztopi agresivnost in brezbrižnost (prim. prav tam).

Glejmo podobo Device Marije. Danes in jutri jo lahko tu v baziliki svetega Petra častimo tudi v podobi Karmelske Marije iz Avigliana blizu Potenze. Ne imejmo skrivnost božanskega materinstva za samoumevno! Pustimo se presenetiti nad izbiro Boga, ki bi se lahko prikazal na svetu na tisoče načinov in pokazal svojo moč, namesto tega pa je želel biti svobodno spočet v Marijinem telesu, se želel oblikovati devet mesecev kot vsak otrok in končno biti rojen iz nje, biti rojen iz žene. Naj ne gremo hitro mimo, ampak se ustavimo v zrenju in premišljevanju, kajti tu gre za bistveno skrivnost odrešenja. In poskušajmo se naučiti Božje »metode«, njegovega neskončnega spoštovanja, tako rekoč njegove »ljubeznivosti«, kajti v božanskem materinstvu Device je pot za bolj človeški svet.