Papež Frančišek za jezuitsko revijo America: Srečen sem, ker me Bog osrečuje

Andreja Červek – Vatikan

S svetim očetom so se v Domu svete Marte v Vatikanu, 22. novembra 2022, srečali glavni urednik America Magazine v odhodu p. Matt Malone, novi urednik p. Sam Sawyer, izvršna urednica Kerry Weber, dopisnik Gerard O’Connell in Gloria Purvis, voditeljica podkasta Gloria Purvis Podcast. V ospredju je bila vrsta tem, ki se nanašajo zlasti na ameriško stvarnost. A novinarje je najprej zanimalo, zakaj je papež Frančišek vedno tako vesel in miren.

Srečen sem, ker se počutim srečnega

»Ko sem z ljudmi, sem vedno srečen,« pove sveti oče. Prizna, da ga kot papeža največ stane to, da se ne more sprehoditi po ulicah, iti ven med ljudi. Pa vendar – pravi – je srečen. »Toda ne želim reči, da sem srečen, ker sem zdrav, ker dobro jem, ker dobro spim ali ker veliko molim. Srečen sem, ker se počutim srečnega, Bog me osrečuje. Gospodu nimam česa očitati, tudi ko se mi dogajajo slabe stvari. V življenju me je vedno vodil po svoji poti, včasih v težkih trenutkih, vendar sem bil vedno prepričan, da ne hodim sam. O tem sem prepričan. Ne hodim sam, On je ob meni. Človek ima svoje napake, tudi svoje grehe,« pri čemer doda, da gre k spovedi vsakih 15 dni.

Polarizacija ni katoliška

Na vprašanje o vedno večja polarizaciji v ZDA, tako na političnem področju kot v Cerkvi, papež odgovarja, da »polarizacija ni katoliška«. Katoličan ne more razmišljati na način izključevanja in vse omejiti na polarizacijo. »Bistvo tega, kar je katoličan, je in-in. Katoličan združuje dobro in ne tako zelo dobro. Božje ljudstvo je eno samo. Ko pride do polarizacije, se pojavi razdiralna miselnost, ki privilegira nekatere, druge pa pušča v ozadju. Katoličan je vedno harmonija razlik. Če pogledamo, kako deluje Sveti Duh, vidimo, da najprej naredi nered: pomislimo na binkoštno jutro, na nered, ki je nastal. In potem naredi harmonijo. Sveti Duh v Cerkvi vsega ne zvede na eno vrednoto, ampak ustvari harmonijo med razlikami nasprotij. In to je katoliški duh. Bolj kot je harmonija med razlikami in nasprotji, bolj je katoliška. Bolj ko se polarizira, bolj se izgublja katoliškega duha in zapade v sektaške duhove.«

Še enkrat ponovi: »Katoliško ni aut-aut, ampak et-et, seštevek razlik.« Doda, da je takšen tudi katoliški način obravnavanja greha, ki ni puritanski, ter pojasnil da za takšen pristop najdemo izvor v Jezusovih odločitvah. »Jezus je imel štiri možnosti: biti farizej ali saducej, esen ali zelot. To so bile štiri stranke, štiri izbire v takratnem času. Jezus pa ni bil ne farizej ne saducej, ne esen ne zelot. Bil je nekaj drugega. In če pogledamo odklone v zgodovini Cerkve, bomo videli, da so vedno na strani farizejev, saducejev, esenov ali pa zelotov. Jezus je vse to presegel tako, da je predlagal blagre, kar je nekaj drugega. Skušnjave v Cerkvi so bile vedno v tem, da bi sledili tem štirim potem. V Združenih državah obstaja katolištvo, ki je lastno Združenim državam, kar je normalno. Obstajajo pa tudi ideološke katoliške skupine.«

Ko problem izgubi pastoralnost, postane politični problem

V ospredju intervjuja je bilo tudi vprašanje splava, ki je v ZDA zelo politizirano. Papež najprej izpostavi, da v vsaki knjigi o embriologiji piše, da »so že malo pred prvim mesecem po spočetju v majhnem zarodku razvidni organi in DNK«. »Torej je živo človeško bitje. Ne pravim oseba, ker o tem se razpravlja, ampak človeško bitje. Pri tem si zastavljam dve vprašanji. Ali je prav, da za rešitev problema odstranimo človeško bitje? Drugo vprašanje: ali je prav, da za rešitev problema najamemo morilca? Problem je, ko se ta stvarnost uboja človeškega bitja spremeni v politični problem. Ali ko pastir Cerkve vstopi v politično kategorizacijo. Ko problem izgubi pastoralnost, se spremeni v politični problem. In postane bolj politični kot pastoralni. Oziroma stvar ene ali druge stranke.« Papež pojasni, da ko problem, kot je splav, ki je kaznivo dejanje, dobi izrazito politično razsežnost, pomeni, da »pri obravnavi tega problema primanjkuje pastorale«. Tako pri problemu splava kot pri kakšnih drugih problemih ne smemo pozabiti na pastoralo. »Škof je pastir, škofija je sveto verno Božje ljudstvo s svojim pastirjem. Ne moremo ga obravnavati, kot da bi šlo za civilno zadevo.«

Moje stališče je jasno

Papeža Frančiška se je povprašalo o njegovem stališču do vojne v Ukrajini, pri čemer je bilo rečeno, da je mnoge v ZDA zmotilo, da papež na prvi pogled ni neposredno kritiziral Rusije. »Ko govorim o Ukrajini, govorim o mučenem ljudstvu. Ko imamo mučeno ljudstvo, imamo nekoga, ki ga muči,« odgovori sveti oče. »Ko govorim o Ukrajini, govorim o krutosti, saj imam veliko informacij o krutosti vojakov, ki tja prihajajo. Na splošno so morda najbolj kruti tisti, ki prihajajo iz Rusije, vendar ne iz ruske tradicije, kot so Čečeni, Buriatijci itd. Vsekakor je ruska država tista, ki napada. To je zelo jasno. Včasih se trudim ne biti specifičen, da ne bi koga užalil, in raje obsodim na splošno, čeprav je dobro znano, koga obsojam. Vendar pa ni treba, da navedem ime in priimek.« Spomni, kako je drugi dan vojne šel na rusko veleposlaništvo pri Svetem sedežu. Kar je bilo nenavadno dejanje, saj papež nikoli ne gre na veleposlaništvo. »Veleposlaniku sem rekel, naj Putinu sporoči, da sem pripravljen potovati pod pogojem, da mi nameni vsaj malo možnosti za pogajanja. Zunanji minister Lavrov je na visoki ravni odgovoril z zelo prijaznim pismom, iz katerega sem razumel, da to v tem trenutku to ni potrebno.«

Papež pove, da je z ukrajinskim predsednikom dvakrat govoril po telefonu. Dobiva sezname zapornikov, tako civilnih kot vojaških, in jih pošilja ruski vladi. Pravi, da je odziv bil vedno pozitiven. Razmišlja tudi o potovanju in pojasni, da se je odločil: »Če bom potoval, bom šel v Moskvo in v Kijev, v obe mesti, ne samo v eno. In nikoli nisem dajal vtisa, da zagovarjam agresijo. Tu, v tej dvorani, sem trikrat ali štirikrat sprejel delegacijo ukrajinske vlade. In sodelujemo. Zakaj ne omenjam Putina? To ni potrebno, saj se že ve. Včasih pa se ljudje navežejo na podrobnosti. Vsi poznajo moje stališče, s Putinom ali brez njega, ne da bi ga omenjali.«

Rasizem je nedopusten greh proti Bogu

Papeža Frančiška se je tudi vprašalo, kaj misli o velikem številu temnopoltih katoličanov v ZDA, ki zapuščajo Cerkev. Izrazi razumevanje za njihovo trpljenje, kar je rasno trpljenje. Po njegovem mnenju je »pomemben pastoralni razvoj, tako škofov kot laikov, zrel pastoralni razvoj«. »Da, vidimo diskriminacijo in razumem, da ne želijo iti v Cerkev. Včasih se enako dogaja tudi v drugih državah.« Problem ima v ZDA zelo dolgo zgodovino, ki še vedno ni rešen. Po papeževih besedah ga škofje in pastoralni delavci morajo pomagati reševati na evangeljski način. »Afroameriškim katoličanom bi povedal, da se papež zaveda njihovega trpljenja in da jih ima zelo rad ter da morajo vztrajati in se ne oddaljiti. Rasizem je nedopusten greh proti Bogu. Cerkev, pastirji in laiki se morajo še naprej boriti za njegovo izkoreninjenje in za pravičnejši svet.« Spomniti še želi na položaj avtohtonega prebivalstva Združenih držav in prebivalce latinskoameriškega porekla, ki jih je tudi veliko.

Razviti je treba teologijo o ženski

Med ostalimi vprašanji je izstopalo še vprašanju o vlogi in položaju žensk v Cerkvi. »Cerkev je ženska, Cerkev je nevesta. Mi nismo razvili teologije o ženski,« pojasni sveti oče. Duhovniška služba predstavlja petrinsko razsežnost Cerkve. Petrinsko načelo je načelo službe. »Obstaja pa še eno načelo, ki je še pomembnejše in o katerem ne govorimo, in to je marijansko načelo, ki je žensko načelo v Cerkvi, načelo ženske v Cerkvi, v kateri se odraža Cerkev, ker je ženska in nevesta. Cerkev z zgolj petrinskim načelom bi bila Cerkev, za katero bi lahko mislili, da je omejena samo na svojo duhovniško razsežnost in nič več. A Cerkev je veliko več kot duhovniška služba. Je celotno Božje ljudstvo. Cerkev je ženska, Cerkev je nevesta. Zato se dostojanstvo ženske odraža v tem načinu.« Papež izpostavlja, da pa poleg duhovniške in cerkvene (marijanske) poti obstaja še tretja pot, to je administrativna, upravna pot, ki ni teološka stvar. »Verjamem, da moramo na tem področju dati več prostora ženskam. Tukaj v Vatikanu vsa delovna mesta, na katera smo postavili ženske, delujejo bolje.«

Obstajajo torej tri načela, še enkrat pojasni papež. Petrinsko načelo, ki je razsežnost duhovniške službe, vendar Cerkev ne more delovati samo na podlagi tega. Marijansko načelo, ki je načelo Cerkve kot neveste, Cerkve kot ženske. In še upravno načelo, ki ni teološko, ampak je načelo upravljanja. Ženska ne more vstopiti v duhovniško službo zato, ker petrinsko načelo tega ne predvideva. Ostati moramo pri marijanskem načelu, ki je pomembnejše. Ženska je več, je bolj podobna Cerkvi, ki je nevesta in mati. »Mislim, da smo bili pri razlagi teh vidikov v naših katehezah prepogosto neuspešni. Pri razlagi smo se preveč zanašali na upravno načelo, kar dolgoročno ne deluje. V tem smislu dejstvo, da ženska ne more vstopiti v duhovniško službo, ni prikrajšanje, ne. Mesto ženske je mnogo pomembnejše in to je stališče, ki ga moramo še razviti v katehezi o ženski na način marijanskega načela.«