Papež Frančišek sprejel člane cerkvene koordinacije za frančiškovsko 800-letnico

Papež Frančišek

GOVOR SVETEGA OČETA
članom cerkvene koordinacije
za frančiškovsko 800-letnico (2023-2026)

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Vesel sem, da sem se srečal z vami v bližini frančiškovske 800-letnice (2023 – 2026), ki se napoveduje kot romanje, ki bo iz Reatinske doline preko La Verne prispelo v Assisi, kjer se je vse začelo. Zahvaljujem se za besede, ki jih je povedal generalni minister.

Ko sem se odločil, da se bom imenoval Frančišek, sem vedel, da se navezujem na zelo priljubljenega svetnika, pa tudi na zelo nerazumljenega. Frančišek je namreč človek miru, človek uboštva, človek, ki ljubi in slavi stvarstvo; toda kaj je korenina vsega tega, kaj je vir? Jezus Kristus, zaljubljen v Jezusa Kristusa, ki se, da bi mu sledil, ne boji postati smešen, ampak gre naprej. Izvir vsega njegovega izkustva je vera. Frančišek jo je prejel v dar pred Križanim; križani in vstali Gospod mu razodene smisel življenja in človeškega trpljenja. In ko mu Jezus govori v osebi gobavca, doživi veličino Božjega usmiljenja in svoje stanje ponižnosti. Zato je Ubožec poln hvaležnosti in začudenja preživel ure in ure s svojim Gospodom in govoril: »Kdo si ti? Kdo sem jaz? Iz tega izvira je v obilju prejemal Svetega Duha, ki ga je spodbujal k posnemanju Kristusa in k dobesednemu sledenju evangeliju. Frančišek je hojo za ubogim Kristusom in ljubezen do ubogih živel neločljivo, kot dve plati iste medalje«.[1]

Bližnja frančiškovska stoletnica bo neobredno praznovanje, če bo znala skupaj postaviti hojo za Kristusom in ljubezen do ubogih. To bo mogoče tudi po zaslugi vzdušja, ki se širi iz različnih frančiškovskih »krajev«, od katerih ima vsak poseben značaj, rodoviten dar, ki prispeva k prenovi obličja Cerkve.

Prva postaja tega frančiškovskega potovanja je po kronološkem vrstnem redu (1223) Fontecolombo pri Rietiju. Prva postaja zaradi Vodila in skupaj z Grecciom, krajem jaslic. Gre za močno povabilo, da v učlovečenju Jezusa Kristusa ponovno odkrijemo »pot« Boga. Ta temeljna izbira govori o tem, da je človek »pot« Boga in posledično tudi edina »pot« Cerkve. Z nepozabnimi besedami to izrazi Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu, kjer beremo: »V resnici samo v skrivnosti učlovečene Besede res v jasnosti zasije skrivnost človeka. […] Kristus, novi Adam, ravno z razodetjem skrivnosti Očeta in njegove ljubezni človeku v polnosti razodeva človeka in mu odkriva njegovo najvišjo poklicanost« (št. 22).

La Verna s stigmami (1224) prestavlja »zadnji pečat« - kot pravi Dante (Raj, XI, 107) – ki Svetnika izenačuje s križanim Kristusom in ga usposablja, da prodre v človeško življenje, ki je zaznamovano z bolečino in trpljenjem. Sv. Bonaventura je zapisal, da Frančiškovo »najsvetejše meso«, »križano skupaj z njegovimi slabostmi«, spremenjeno v »novo ustvarjenino, po edinstvenem privilegiju očem vsem pokazalo podobo Kristusovega trpljenja in po nikoli videnem čudežu predhajalo podobo vstajenja« (LegM, XV,1: FF 1246).

Končno Assisi (1226) s Frančiškovim Transitusom v Porcijunkuli razkriva bistveno v krščanstvu: upanje na večno življenje. Ni naključje, da je Svetnikov grob, ki se nahaja v spodnji baziliki, sčasoma postal magnet, utripajoče srce Assisija: nedvoumno znamenje navzočnosti njega, »čigar čudežno bilo življenje  z neba je vredno hvalnice visoke« (Raj, XI, 95-96).

Po osmih stoletjih sv. Frančišek še vedno ostaja skrivnost. Tako kakor ostaja nedotaknjeno vprašanje br. Maseja: »Zakaj ves svet hodi za teboj in se zdi, da te vsak človek želi videti in slišati in ubogati?« (Rožice, X: FF 1838). Za odkritje odgovora moramo v šolo Ubožca in v njegovem evangeljskem življenju ponovno najti pot za hojo po Jezusovih stopinjah. Konkretno to pomeni poslušati, hoditi in oznanjati na obrobju.

Najprej poslušati. Frančišek pred Križanim sliši Jezusov glas, ki mu pravi: »Frančišek, pojdi in popravi mojo hišo«. Mladi Frančišek hitro in velikodušno odgovori na ta Gospodov klic: popraviti njegovo hišo. Toda katero hišo? Počasi spozna, da ni šlo za to, da bi bil zidar in bi popravljal stavbo iz kamnov, ampak da da svoj prispevek življenju Cerkve;  šlo je za to, da stopi v službo Cerkve, ko jo ljubi in dela, da bi v njej vedno bolj odsevalo Kristusovo obličje.

Potem hoditi. Frančišek je bil popotnik, ki ni nikdar miroval, ki je peš prehodil neštete italijanske trge in vasi, da bi bil blizu ljudem in odpravljal razdaljo med Cerkvijo in ljudstvom. Ta sposobnost »iti naproti«, namesto da bi »čakal na prehodu« je slog krščanske skupnosti, ki čuti nujo po tem, da se približa, namesto da bi se zapirala sama vase. To nas uči, da se mora tisti, ki sledi sv. Frančišku, naučiti mirovati in hoditi: mirovati v kontemplaciji, v molitvi, potem pa iti naprej, hoditi v pričevanju, v pričevanju za Kristusa.

Nazadnje oznanjati vse do obrobij. Vsi potrebujejo pravičnost, pa tudi zaupanje. Samo vera vrača svetu, ki je zaprt in individualističen, piš Duha. S tem dodatkom dihanja se lahko soočimo z velikimi izzivi kot so mir, skrb za skupni dom in nov model razvoja, ne da bi se predajali dejstvom, ki se zdijo nepremagljiva.

Dragi bratje in sestre, opogumljam vas, da v polnosti živite pričakovano frančiškovsko osemstoletnico. Močno si želim, da bi to duhovno in kulturno pot lahko združili z Jubilejem 2025 v prepričanju, da sv. Frančišek Asiški tudi danes spodbuja Cerkev, naj živi svojo zvestobo Kristusu in svoje poslanstvo v našem času. Iz vsega srca vas blagoslavljam in vas prosim, da molite zame. Hvala!

[1]Prim. Sporočilo za XXIX Svetovni dan mladih (21. januarja 2014).