Papež posvečenim osebam: Ne pozabite na veselje, edinost in prerokbo, ne pozabite jih

Papež Frančišek

Govor papeža Frančiška

Dragi škofje, duhovniki, redovniki, redovnice in bogoslovci, pastoralni delavci, dober dan!

Vesel sem, da sem med vami, v tej krščanski skupnosti, ki jasno kaže svoj »katoliški«, to je vesoljni obraz. Cerkev, v kateri živijo ljudje, ki prihajajo s številnih koncev sveta, ki prihajajo skupaj, da izpovedujejo eno vero v Kristusa. Msgr. Hinder, ki se mu zahvaljujem za njegovo služenje in za pozdravne besede, je včeraj govoril o »majhni čredi, ki jo sestavljajo migranti«. Ko pozdravljam vsakega izmed vas, posvečam misel tudi ljudstvom, ki jim pripadate, vašim družinam, ki jih z nekaj domotožja nosite v srcu, državam, vašim domovinam. Še posebej zagotavljam svojo molitev in bližino ljubljenemu Libanonu, ki je tako utrujen in preizkušen. Lepo je pripadati Cerkvi, ki jo oblikujejo različne zgodbe in obrazi, ki najdejo sozvočje v enem samem Jezusovem obličju. Takšna različnost – to sem videl v teh dneh – je tudi ogledalo te države, ljudi, ki prebivajo v njej, pa tudi pokrajine, ki je zanjo značilna in ki se, čeprav prevladuje puščava, ponaša z bogato in raznoliko prisotnostjo rastlin in živih bitij.

Jezusove besede, ki smo jih slišali, govorijo o živi vodi, ki teče iz Kristusa in iz vernikov (prim. Jn 7,37-39). Porodile so mi misel ravno na to deželo: res je, veliko je puščave, so pa tudi studenci sladke vode, ki tiho tečejo pod zemljo in jo namakajo. To je lepa podoba vas in predvsem tega, kar ste, in tega kar vera deluje v življenju. Na površini se pokaže naša človeškost, izsušena od tolikih krhkosti, strahov in izzivov, s katerimi se mora soočati, z različnimi vrstami osebnega in družbenega zla. V ozadju duše, v globini srca pa teče mirna in tiha sladka voda Duha, ki namaka naše puščave, vrača moč, kar je v nevarnosti, da se posuši, umiva, kar nas posurovi, gasi našo žejo po sreči. In vedno obnavlja življenje. O tej živi vodi govori Jezus, ta je izvir življenja, ki nam ga obljublja: dar Svetega Duha, nežna, ljubeča in prerajajoča navzočnost Boga v nas.

Za nas bo torej dobro, da se zadržimo pri prizoru, ki nam ga opisuje evangelij. Jezus je v Jeruzalemskem templju, kjer obhaja enega od najbolj pomembnih Izraelskih praznikov, v katerem ljudstvo hvali Gospoda za dar zemlje in pridelkov ter se spominja zaveze. V tem prazničnem dnevu je potekal pomemben obred: veliki duhovnik je odšel k vodnjaku Siloa, zajel vodo in jo potem med petjem in vzklikanjem ljudstva izlil pred mestnim obzidjem, da bi nakazal, da bo iz Jeruzalema tekel velik blagoslov za vse. O Jeruzalemu je namreč psalmist rekel: »Vsi moji studenci so v tebi« (Ps 87,7). Prerok Ezekiel pa je govoril o izviru vode, ki je privrela iz templja ter kot reka namakala in napravila rodovitno vso zemljo (Ez 47,1-12).

S takšnimi pojasnili dobro razumemo, kaj nam hoče povedati Janezov evangelij s tem prizorom: smo v zadnjem dnevu praznika, Jezus »je vstal« in zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni« (Jn 7,37), ker bodo iz njegovega osrčja tekle »reke žive vode«. In evangelist razloži: »To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj. Duha namreč še ni bilo, ker Jezus še ni bil poveličan« (v. 39). Sklicuje se na uro, v kateri je Jezus umrl na križu. V tistem trenutku ne bo več iz kamnitega templja, ampak iz Jezusove odprte strani pritekla voda novega življenja, oživljajoča voda Svetega Duha, ki bo namenjena prerojenju celotnega človeštva, tako da ga bo osvobodila greha in smrti.

Bratje in sestre, vedno se spominjajmo tega: Cerkev se rodi tam, rodi se iz odprte Kristusove strani, iz kopeli prerojenja v Svetem Duhu (prim. Tit 3,5). Kristjani nismo po svoji zaslugi ali samo zato, ker sprejemamo neko veroizpoved, ampak ker nam je bila v krstu podarjena živa voda Duha, ki nas dela za ljubljene Božje otroke in med seboj brate, ko iz nas naredi nove ustvarjenine. Vse izvira iz milosti, vse prihaja od Svetega Duha. Zato mi dovolite, da se skupaj z vami na kratko zadržim pri treh velikih darovih, ki nam jih izroča Sveti Duh ter nas prosi, naj jih sprejmemo in jih živimo: veselje, edinost, preroštvo.

Duh je najprej vir veselja. Sladka voda, za katero Gospod hoče, da začne teči po puščavah naše človeškosti, pregnetenega z zemljo in krhkostjo, je gotovost, da na poti življenja ne bomo nikoli sami. Duh je dejansko Tisti, ki nas ne pušča samih, on je Tolažnik. Tolaži nas s svojo obzirno in dobrodejno navzočnostjo, nas spremlja z ljubeznijo, nas podpira v bojih in težavah, spodbuja naše najlepše sanje in največje želje ter nas odpira za začudenje in za lepoto življenja. Zato veselje Duha ni neko priložnostno stanje ali trenutno čustvo; še manj je tista vrsta »porabniškega in individualističnega veselja, ki je močno razširjeno v nekaterih družbenih praksah« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 128). Pač pa je to veselje, ki se rojeva iz odnosa z Bogom, iz vedenja, da kljub naporom in temnim nočem, ki jih včasih doživljamo, nismo sami, izgubljeni ali poraženi, ker je On z nami. In z njim se lahko soočimo in premagamo vse, celo brezna bolečine in smrti.

Vam, ki ste odkrili to veselje in ga živite v skupnosti, bi rad rekel: ohranite ga, še več, pomnožite ga. Veste, kaj je najboljši način? Da ga podarimo. Da, krščansko veselje je nalezljivo, saj evangelij stori, da stopimo iz samih sebe, da bi drugim posredovali lepoto Božje ljubezni. Zato je bistveno, da v krščanskih skupnostih veselja ne zmanjka in da ga delimo; da se ne omejimo na ponavljanje gest iz navade, brez navdušenja, brez ustvarjalnosti. Pomembno je, da poleg bogoslužja, zlasti obhajanja svete maše, ki je vir in višek krščanskega življenja (prim. Konstitucija o svetem bogoslužju, 10), poskrbimo, da veselje evangelija kroži tudi v živahnem pastoralnem delovanju, zlasti za mlade, za družine in za poklice v duhovniško in redovniško življenje. Krščanskega življenja ne moremo zadrževati zase; ko ga damo v obtok, se pomnoži.

Potem je Sveti Duh vir edinosti. Tisti, ki ga sprejmejo, prejmejo Očetovo ljubezen in postanejo njegovi otroci (prim. Rim 8,15-16); in če so Božji otroci, so tudi bratje in sestre. Med njimi ne sme biti prostora za dela mesa, to je sebičnosti: za delitve, prepire, opravljanje, za govorice. Delitve sveta, pa tudi etnične, kulturne in obredne razlike ne morejo raniti ali ogroziti edinosti Duha. Nasprotno, njegov ogenj sežiga posvetne želje in razvname naše življenje s tisto sprejemajočo in sočutno ljubeznijo, s katero nas ljubi Jezus, da bi se tudi mi lahko tako ljubili med seboj. Zaradi tega Sveti Duh Vstalega, ko se spusti na učence, postane vir edinosti in bratstva proti vsaki sebičnosti; vzpostavi edini jezik ljubezni, da bi različni človeški jeziki ne ostali oddaljeni in nerazumljivi; podre ovire nezaupanja in sovraštva, da ustvari prostore sprejemanja in dialoga; osvobaja strahu in vlije pogum, da gremo drugim naproti z razoroženo in razorožujočo močjo usmiljenja.

 To dela Sveti Duh, ki tako oblikuje Cerkev od samega začetka. Od binkošti naprej se različni izvori, občutljivosti in gledanja usklajujejo v občestvo, oblikovani v edinost, ki ni uniformnost. Če smo prejeli Duha, potem je naš cerkvenostni poklic predvsem ohranjanje edinosti in skrb za celoto, to je – kot pravi sv. Pavel – »ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica« (Ef 4,3-4).

V svojem pričevanju je Chris dejal, da ga je, ko je bi še zelo mlad, pri katoliški Cerkvi navdihovala »skupna pobožnost vseh vernikov«, neodvisno od barve kože, od zemljepisnega porekla, od jezika: vsi združeni v eno samo družino, vsi pojejo hvalnice Gospodu. To je moč krščanske skupnosti, prvo pričevanje, ki ga lahko damo svetu. Skušajmo biti varuhi in graditelji edinosti! Da bi bili v dialogu z drugimi verodostojni, živimo bratstvo med seboj. Delajmo to v skupnostih, cenimo karizme vseh ne da bi koga poniževali; delajmo to v redovnih hišah kot živih znamenjih sloge in miru; delajmo to v družinah, tako da se bo zakramentalna ljubezenska vez prevajala v vsakdanje služenje in odpuščanje; delajmo to tudi v večverski in večkulturni družbi, v kateri živimo: vedno v prid dialoga, snovalci občestva z brati drugih veroizpovedi. Vem, da na tej poti že dajete dober zgled, vendar sta bratstvo in občestvo darova, za katera se ne smemo nikoli naveličati prositi Duha za zavrnitev skušnjav sovražnika, ki vedno seje ljuljko.

Končno je Duh vir preroštva. Zgodovina odrešenja, kot vemo, je posejana s številnimi preroki, ki jih Bog kliče, posveti in pošlje med ljudstvo, da bi govorili v njegovem imenu. Preroki prejmejo od Svetega Duha notranjo luč, ki jih naredi za pozorne razlagalce stvarnosti, sposobne znotraj včasih zastrtih zapletov zgodovine dojeti Božjo navzočnost in jo pokazati ljudstvu. Besede prerokov so pogosto ostre: po imenu poimenujejo načrte zla, ki se ugnezdijo v srcih ljudi, spravijo v težave lažno človeško in versko varnost, vabijo k spreobrnjenju.

Tudi mi imamo ta preroški poklic: vsi krščeni so prejeli Duha in so preroki. Kot takšni se ne moremo pretvarjati, da ne vidimo del zla, ostati v »brezskrbnem življenju«, da si ne bi umazali rok. Nasprotno, prejeli smo Duha preroštva, da bi s svojim življenjskim pričevanjem prinašali na dan evangelij. Zato sv. Pavel spodbuja: »Bodite vneti za duhovne darove, posebno še, da bi prerokovali« (1 Kor 14,1). Preroštvo nas usposablja, da evangeljske blagre udejanjamo v vsakdanjih razmerah, to je da z vztrajno krotkostjo gradimo Božje kraljestvo, v katerem ljubezen, pravičnost in mir kljubujejo vsaki obliki sebičnosti, nasilja in poniževanja. Cenim, da je s. Rose govorila o služenju, ki ga opravlja med kaznjenkami, v zaporih. Za to priložnost moramo biti hvaležni. Preroštvo, ki izgrajuje in tolaži te ljudi je v tem, da z njimi delimo čas, lomimo Gospodovo besedo, z njimi molimo; da jim posvetimo pozornost, kajti tam, kjer so bratje v stiski, kot so jetniki, tam je Jezus, ranjeni Jezus v vsakem človeku, ki trpi (prim. Mt 25,40). Toda skrb za zapornike je dobra za vse, za človeško skupnost, saj se po tem, kako ravnamo z zadnjimi, merita dostojanstvo in upanje neke družbe.

Dragi bratje in sestre, v teh mesecih smo veliko molili za mir. V tem kontekstu vzbuja upanje sporazum, ki je bil podpisan in zadeva razmere v Etiopiji. Spodbujam vse, da podprejo to zavezo za trajni mir, da bomo z Božjo pomočjo še naprej hodili po poteh dialoga in bodo ljudje kmalu ponovno našli mirno in dostojno življenje. In prav tako ne želim pozabiti moliti in vam reči, da molite za mučeno Ukrajino, da se ta vojna konča. In zdaj, dragi bratje in sestre, smo prišli do konca: [vzdihne] ah, kakšno olajšanje ... kajne? [smeh]

Rad bi vam rekel »hvala« za te dneve, ki smo jih preživeli skupaj. Ne pozabite na veselje, edinost in prerokbo, ne pozabite jih. S srcem, polnim hvaležnosti vas vse blagoslavljam, zlasti tiste, ki ste delali za to potovanje. Glede na to, da so to zadnje javne besede, ki jih izrekam, mi dovolite, da se zahvalim njegovemu veličanstvu kralju in oblastem te države, tudi ministru za pravosodje, ki je tu navzoč, za topel sprejem. Spodbujam vas, da vztrajno in z veseljem nadaljujete svojo duhovno in cerkveno pot. In sedaj prosimo za materinsko priprošnjo Device Marije, ki jo z veseljem častim kot Našo Gospo Arabije. Ona naj nam pomaga, da se bomo vedno pustili voditi Svetemu Duhu, in naj nas ohranja vesele, združene v ljubezni in v molitvi. Računam na to: ne pozabite moliti zame.