Bl. Maria Carola Cecchin - pričevalka ljubezni med afriškim prebivalstvom
Andreja Červek – Vatikan
Bila je potrpežljiva in dobrohotna. Vsem je dala vse, kar je lahko, ne da bi kar koli pričakovala v zameno. Njeno življenje je bilo nenehno dejanje vere. Maria Carola Cecchin, rojena leta 1877 v Italiji, je dvajset let živela v misijonu med najrevnejšimi Kenijci s »tisto evangeljsko ljubeznijo, ki ne išče povračila, ampak se popolnoma daruje in pozabi nase, da bi tako dosegla dobro drugih«, je med mašo v mestu Kinoru dejal kardinal Antoine Kambanda, nadškof v Kigaliju, ki je tudi vodil obred beatifikacije.
Maria Carola Cecchin se je rodila 3. aprila 1877 v kraju Cittadella blizu Padove v Italiji. Leta 1897 je začela noviciat v kongregaciji sester svetega Cottolenga v Torinu in 1899 izrekla zaobljube. Leta 1905, stara je bila 28 let, je bila poslana v misijone v Kenijo skupaj z drugimi štirimi sestrami in dvema misijonarjema. Zaupano jim je bilo vodenje misijonarske postaje, učenje katekizma, nudenje osnovne zdravstvene oskrbe, poučevanje branja in pisanja ter vzgoja otrok in mladih.
Tako se je začelo zapleteno in rodovitno obdobje: težave zaradi podnebja, slabe življenjske razmere, nova kultura in jezik, težko sodelovanje z drugo redovno skupnostjo misijonarjev – izzivi, s katerimi se je s. Cecchin soočala v duhu velikodušne predanosti, z dobrohotnostjo do afriškega prebivalstva in željo po oznanjevanju evangelija. Vsem je bila mati in sestra, neutrudna katehistinja v vaseh. Postala je predstojnica skupnosti v Keniji in se v naslednjih letih spoprijemala z vrsto težav, ki so ovirale način evangelizacije in povzročale probleme tudi na ravni konkretnih življenjskih pogojev za sestre misijonarke. Resno je zbolela in med povratkom zadnjih sester skupnosti Cottolengo nazaj v Italijo umrla na parniku, 13. novembra 1925, stara 48 let. V skladu s takratnimi pravili je njeno telo bilo spuščeno v Rdeče morje.
Maria Carola Cecchin je bila popolna in brezpogojno izročena Bogu od začetka do konca svojega življenja. Njeno življenje je bilo nenehno dejanje vere. Svoje duhovno življenje je hranila z Božjo beseda, molitvijo in češčenjem. Iz odnosa z Jezusom je črpala moč, ki jo je potrebovala, da je bila vedno na voljo bližnjemu, saj je vsem bila vse. Vse svoje napore je darovala Bogu za zveličanje duš. Imela je veliko ljubezen do Jezusovega križa. Križa ni razumela le kot poti, ampak kot največji dar, ki ga je treba sprejeti in živeti kot privilegij. Junaško je živela krepost upanja kot zaupno pričakovanje, kot gotovost v uresničitev tega, v kar je verovala in ljubila, ter vztrajala na poti, četudi je bila polna težav. Vse njeno življenje je bilo prepleteno z junaško ljubeznijo. Bila je potrpežljiva in dobrotljiva. Vse je prenašala in vsem dajala, ne da bi od kogar koli kaj pričakovala.
