Govor papeža Frančiška rektorjem in vzgojiteljem latinskoameriških semenišč

Papež Frančišek

GOVOR SVETEGA OČETA
udeležencem tečaja
za rektorje in vzgojitelje
latinskoameriških semenišč
10. novembra 2022

Spoštovani gospod kardinal, dragi bratje v škofovstvu in duhovništvu, dober dan!

Z veseljem pozdravljam vse vas, udeležence tečaja za rektorje in vzgojitelje latinskoameriških semenišč, ki prihajate iz skoraj vseh držav celine in iz Karibov. Svoj pozdrav namenjam tudi sodelavcem Dikasterija za kler, ki je organiziral tečaj.

Vsa duhovniška formacija, posebno formacija bodočih pastirjev, je v središču evangelizacije, saj bodo v prihodnjih desetletjih ravno oni tisti, ki bodo v odgovoru na pristno posebno poklicanost animirali in vodili sveto Božje ljudstvo, da bo »v Kristusu zakrament ali znamenje in orodje notranje združenosti z Bogom in edinosti vsega človeškega rodu.« Kako potrebna je dobra formacija za tiste, ki bodo Gospodova zakramentalna prisotnost sredi njegove črede, ko jo bodo hranili in skrbeli zanjo z Besedo in z zakramenti!

V tem smislu bi rad poudaril, da Ratio fundamentalis institutionis sacerdotalis, »dar duhovniškega poklica«, ohranja velik prispevek Apostolske spodbude Dal vam bom pastirjev – letos obhajamo 30. obletnico, odkar jo je objavil sv. Janez Pavel II. po VII. generalni redni škofovski sinodi, ki je obravnavala temo »Formacija duhovnikov v sedanjih razmerah«. Ta spodbuda izrecno nudi celovit antropološki pogled, ki sočasno in uravnovešeno upošteva štiri razsežnosti bogoslovčeve osebnosti: človeško, intelektualno, duhovno in pastoralno. Po drugi strani isti Ratio fundamentalis ponovno pokaže pogled mojega cenjenega predhodnika papeža Benedikta XVI., ki je z motuproprijem Ministrorum institutio opozoril, da se formacija bogoslovcev naravno nadaljuje v trajni formaciji duhovnikov in obe tvorita eno samo resničnost.

Vrh tega bi rad poudaril, da je eden velikih prispevkov sedanjega Ratio fundamentalis, da opisuje vzgojni proces duhovnikov od let v semenišču, izhajajoč iz štirih znanih značilnosti formacije, ki je predstavljena kot edinstvena, celovita, skupnostna in misijonarska.

V zvezi s tem bi se rad zadržal in poudaril, da ima duhovniška formacija »od svojega začetka pretežno skupnostni značaj. Poklicanost v duhovništvo je namreč dar, ki ga Bog daje Cerkvi in svetu, pot za posvečevanje samega sebe in posvečevanje drugih, ki je ne smemo prehoditi individualistično, ampak vedno z ozirom na konkreten del Božjega ljudstva« (RFIS, Uvod, št. 3).

V tem kontekstu bi vas rad opozoril, da je eden najpomembnejših izzivov, s katerimi se morajo danes soočiti hiše za duhovniško vzgojo ta, da bodo resnične krščanske skupnosti, kar vključuje ne samo skladen vzgojni projekt, ampak tudi primerno število bogoslovcev in vzgojiteljev, ki naj zagotovi resnično skupnostno izkustvo v vseh razsežnostih formacije. Ta izziv neredko zahteva, da se zavzamemo za ustanovitev ali okrepitev medškofijskih, provincialnih ali regionalnih semenišč. Gre za nalogo, ki jo morajo škofje prevzeti sinodalno, zlasti na ravni regionalnih ali nacionalnih škofovskih konferenc; poklicani ste, da pri tej nalogi lojalno in proaktivno sodelujete.

V ta namen, dragi duhovniki vzgojitelji, se je treba odpovedati inerciji in potegovanju za vodilne vloge ter začeti sanjati skupaj, brez objokovanja preteklosti in ne sami, ampak združeni in odprti za to, kar Gospod danes hoče kot formacijo za prihodnje rodove duhovnikov, ki jih navdihujejo sedanje smernice Cerkve.

Zadovoljen sem, da v teh dneh razmišljate o različnih vidikih začetne formacije in se zadržujete pri človeški razsežnosti in pri tem, kako naj se ta dopolnjuje z drugimi razsežnostmi oziroma z duhovno, intelektualno in pastoralno.

Znotraj krščanske skupnosti dejansko Gospod nekatere svoje učence kliče, da bi bili duhovniki, izbere torej nekatere ovce svoje črede in jih povabi, naj bodo pastirji svojih bratov in sester. Ne smemo pozabiti, da smo bili duhovniki »vzeti izmed ljudi in postavljen ljudem v korist tega, kar se nanaša na Boga« (prim. Heb 5,1). Smo so-učenci drugih vernih kristjanov in ravno zaradi tega z njimi delimo človeške in duhovne potrebe, istočasno pa podvrženi istim krhkostim, omejitvam zmotam.

V bogoslovcih kot v vseh nas medsebojno delujeta in sobivata dva vidika, ki se morata vzajemno dopolnjevati: darovi milosti in poteze ranjene narave. Služba, ki jo morate vršiti, je ravno združitev obeh resničnosti na poti vere in celovitega zorenja (prim. RFIS, št. 28).

Biti morate pozorni, saj vaše poslanstvo ni oblikovati »supermane«, ki si domišljajo, da vse znajo in vse nadzirajo in so samozadostni; nasprotno, gre za formacijo mož, ki ponižno sledijo procesu, ki ga je izbral Božji Sin, in to je pot učlovečenja.

Da, v moči učlovečenja Božjega Sina ne najdemo v našem Učitelju, pravem Bogu in pravem človeku, samo primerov prenovljenega človeštva, ki ga je treba posnemati, ampak tudi možnost za vstop v življenjsko občestvo z njim, iz katerega je naše bivanje ozdravljeno in povzdignjeno v novo človeštvo. Gospod omogoča, da ga posnemamo in hodimo po njegovih stopinjah, ker nam posreduje dar svoje milosti, ki je sposobna preobraziti vse, kar smo: »duha, dušo in telo« (prim. Tes 5,23) po njegovem načrtu polnosti za vsakega od nas.

Človeška razsežnost duhovniške formacije torej ni zgolj šola kreposti, rast lastne osebnosti ali oseben razvoj, ampak vključuje tudi  in predvsem celostno zorenje osebnosti, ki jo okrepi milost Boga, ki je ob upoštevanju bioloških, psiholoških in socialnih pogojenosti vsakega sposoben te pogojenosti preobraziti in jih povzdigniti, zlasti kadar se človek in skupnost prizadevajo, da bi transparentno in verodostojno sodelovala z njo. Skratka, pristne motivacije poklicanosti oziroma hoja za Gospodom in »vzpostavljanje Božjega kraljestva so v temelju procesa, ki je človeški in duhoven hkrati.«

V tem smislu je ena najpomembnejših nalog v vzgojnem procesu nekega duhovnika postopno verno branje lastne zgodovine. Ta previdnostni pogled na svojo pot je prvenstvena materija osebnega in cerkvenostnega razločevanja lastne poklicanosti. Pravzaprav jo mora najprej vsak bogoslovec in potem vsak duhovnik z različnimi poudarki in odtenki nenehno posodabljati, predvsem v pomembnejših okoliščinah lastne duhovniške poti (prim. RFIS, št. 59 in 69). Soočenje s tistimi, ki ga v tem procesu spremljajo, bodisi na notranjem bodisi na zunanjem področju, mu bo omogočilo, da bo premagal kakršno koli skušnjavo subjektivistične samoprevare in omogočilo vrednotenje veliko širših in objektivnih pogledov.

Zavedati se moramo tudi vzgojnega vpliva, ki ga imajo življenja in služba vzgojiteljev na bogoslovce. Vzgojitelji bolj vzgajajo s svojim življenjem kot s svojo besedo.

Seveda zdravo človeško dozorevanje, skladno z utrjevanjem svoje poklicanosti in poslanstva, ki vključuje tudi normalno premagovanje težav in kriznih obdobij, omogoči duhovniku vzgojitelju, da stalno prenavlja temelj, na katerega naslanja svoje priličenje Kristusu, služabniku in Dobremu pastirju, istočasno pa mu tudi podeljuje najbolj učinkovita orodja za izvajanje njegovega služenja v semenišču, pa naj bo to s kandidati v glede na njihov proces razločevanja, bodisi z drugimi vzgojitelji vzgojiteljske skupine in z drugimi dejavniki formacije. Dejansko je človeška in duhovna skladnost vzgojiteljev, na poseben način rektorja semenišča, eden najpomembnejših posrednikov v vzgojnem spremljanju.

Eden od pokazateljev človeške in duhovne zrelosti je razvoj in utrditev sposobnosti poslušanja in umetnosti dialoga, ki sta nravno zasidrana v molitvenem življenju, v katerem duhovnik vsakodnevno vstopa v dialog z Gospodom, celo v trenutkih suhote in zmedenosti. Za služenje, ki ga neki duhovnik nudi svojim bratom in sestram, zlasti za delo nekega vzgojitelja, je ravno pripravljenost za poslušanje in vživljanje v druge - bolj kot sredstvo evangelizacije - tisto okolje, v katerem evangelizacija vzkali, vzcveti in rodi sadove.

Če povzamemo, življenje vzgojitelja, njegova stalna človeška in duhovna rast kot Kristusovega učenca-misijonarja in kot duhovnika, ki jo podpira in pospešuje Božja milost, je nedvomno temeljni dejavnik, ki ga ima na voljo za učinkovitost njegovega služenja bogoslovcem in drugim duhovnikom v njihovem priličenju Kristusu, Služabniku in Dobremu pastirju. Dejansko njegovo življenje izpričuje to, kar njegove besede in geste skušajo posredovati v dialogu in interakciji s sogovorniki v vzgoji.

Dragi duhovniki, zavedam se, da služenje, ki ga opravljate v Cerkvi, ni preprosto in pogosto izziva lastno človeškost, saj ima duhovnik sto odstotno človeško srce in neredko lahko doživlja razočaranje, utrujenost, jezo in nemoč. Zato se je potrebno vsak dan zateči k Jezusu, poklekniti in se v njegovi navzočnosti učiti od Njega, ki je krotak in v srcu ponižen, tako da se naše srce malo po malo nauči utripati v ritmu Učiteljevega srca.

Strani evangelija, posebno tiste, ki nam ponujajo poteze Jezusovega življenja z učenci, nam omogočijo, da vidimo, kako je Jezus znal biti prisoten ali odsoten, kako je vedel, kdaj je trenutek za opominjanje ali za pohvalo, trenutek za spremljanje ali priložnost da odpošlje in pusti, da se apostoli soočijo z misijonskim izzivom. Sredi teh, ki bi jim lahko rekli Kristusovi »vzgojni posegi«, so Peter, Andrej, Jakob, Janez in ostali poklicani, postali pravi učenci in so svoja srca postopoma oblikovali po Gospodovem srcu.

Malo prej sem poudaril vzgojno vlogo rektorja semenišča glede na njegove brate v vzgojni skupini in v soodgovornosti vseh za lastno duhovniško vzgojo. Rektor mora izkazovati stalno skrb za vsakega vzgojitelja, vzdrževati odprt in iskren dialog glede njegovega življenja in njegove službe, ne da bi zanemaril tiste bolj osebne vidike, od katerih je velikokrat odvisno premagovanje težav, ki lahko nastanejo znotraj vzgojne skupine. Upoštevajte, da so vzgojitelji za rektorja semenišča njegovi najbližji bratje, ki jim mora biti na privilegiran način namenjeno izkazovanje pastoralne ljubezni.

Po drugi strani pa ima duhovniška vzgoja kot privilegirano sredstvo vzgojno in duhovno spremljanje vseh in vsakega vzgojitelja v semenišču glede na vse in vsakega bogoslovca, tako da se zagotovi, da imajo široko in raznoliko pomoč skupnosti vzgojiteljev, brez ekskluzivnosti in partikularizma, tako da jih lahko podpirajo duhovniki različnih starosti in različne občutljivosti, glede na posebne sposobnosti vsakega izmed njih, da lahko vsak bodoči pastir razločuje in utrjuje ne samo svojo pristno poklicanost v duhovništvo, ampak tudi svoj osebni in neponovljiv način, ki mu ga je Gospod začrtal, da bi ga živel in uresničeval.

Z vzgojnim spremljanjem prispevajo tudi drugi ljudje, ki pomagajo bogoslovcem v njihovi človeški in duhovni rasti. Omeniti moramo nosilce, ki so odgovorni za pastoralna izkustva, ki potekajo v času začetne vzgoje, na poseben način župnike, kakor tudi strokovnjake, ki so poklicani k sodelovanju, ko je potrebno (prim. RFIS, št. 145-147).

Dragi vzgojitelji, ponovno vam izražam hvaležnost Cerkve, ker svoje življenje posvečate svojemu služenju bodočim pastirjem, ki bodo vaši bratje v duhovništvu, ki bodo skupaj in pod vodstvom škofa, metali mreže evangelija kot pristni ribiči ljudi. Naj vas presveta Marija, Mati duhovnikov, opogumlja in varuje v vašem poslanstvu.

Lep dan in prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala.