Sveti oče odgovarjal na vprašanja bogoslovcev in duhovnikov, ki študirajo v Rimu
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Izražati se v jeziku glave, srca in rok
V odgovoru na vprašanje o konkretnosti usmiljenja je sveti oče dejal, da se je potrebno naučiti jezik gest, ki izražajo bližino in nežnost; na to morajo biti po njegovih besedah duhovniki pozorni tudi pri pridiganju: »Če s svojimi gestami nisi človeški, bo tudi tvoja misel postala toga in boš med pridigo govoril abstraktne stvari, ki jih nihče ne bo razumel in koga bo zamikalo, da bi šel ven pokadit cigareto.« Papež je zatem spregovoril o treh jezikih, ki kažejo »zrelost osebe: jezik glave, jezik srca in jezik rok«. Zbrane je povabil, naj se naučijo izražati v teh treh jezikih: »da bi mislil to, kar čutim in delam, da bi čutil to, kar mislim in delam, da bi delal to, kar čutim in mislim«. Hkrati jih je spomnil, da je potrebno prevzeti slog Boga, ki je vedno bližina, sočutje in nežnost.
Ohranjati stik z Božjim ljudstvom
Enega izmed duhovnikov je zanimalo, kako naj živijo duhovništvo, ne da bi izgubili vonj po ovcah, ki je lasten njihovemu poslanstvu. Sveti oče je poudaril, da je pomembno, da tudi če študirajo ali delajo v kuriji, ohranjajo »stik z ljudmi, z zvestim Božjim ljudstvom«. »Lahko se izgubi vonj po ovcah. Če se boste od njih oddaljili, boste lahko sicer dobri teoretiki, teologi, filozofi, zelo dobri uslužbenci kurije, ki vse dobro opravijo, vendar pa ne boste blizu ljudem. Zato svetujem, da imate vsaj enkrat na teden pastoralno izkušnjo: na župniji, v domovih za fante ali dekleta, za ostarele ali kjerkoli drugje.« Papež jih je prav tako spomnil na štiri bližine duhovnikov: bližina z Bogom (molitev), bližina s škofom, bližina z drugimi duhovniki ter bližina Božjemu ljudstvu: »Če ni bližine z Božjim ljudstvom, nisi dober duhovnik.«
Duhovništvo: služenje, ne lastno udobje ali povzpetništvo
V nadaljevanju je papež spregovoril o tistih, ki živijo duhovništvo tako, kot da bi bilo služba, z vnaprej določenim delovnim časom; to so duhovniki uradniki, ki želijo imeti mir in nočejo, da bi jih kdo motil, ker so zaposleni. »Ne iščite lastnega udobja. Duhovništvo je sveto služenje Bogu; služenje, katerega najvišja stopnja je evharistija, ki je služenje skupnosti.« Sveti oče je prav tako posvaril pred duhovniki povzpetniki, ki imajo pred očmi kariero; dejal je, da ti niso služabniki, ampak izdajalci, ker iščejo stvari zase, za druge pa ne storijo ničesar.
Duhovno spremljanje
Med srečanjem z bogoslovci in duhovniki se je sveti oče zaustavil tudi o pomenu duhovnega spremljanja. Le-to ni obvezno, vendar je pomembno in pomaga na življenjski poti. Poudaril je, da sta vlogi spovednika in duhovnega spremljevalca različni, zato je dobro, da ju zaupamo različnima osebama. »K spovedniku greš zato, da ti odpusti grehe in ko se pripravljaš na srečanje z njim, premisliš o svojih grehih. K duhovnemu spremljevalcu pa greš, da mu poveš, kaj se dogaja v tvojem srcu, o duhovnih vzgibih, veselju, jezi. Gre za dve različni vlogi in sv. Ignacij, na primer, pravi, da je bolje, da sta osebi različni.« Papež je dejal, da ni nujno, da je duhovni spremljevalec izključno duhovnik, lahko je tudi redovnica ali laik. Pomembno je, da te nekdo spremlja, da ti pomaga razumeti, kaj ti Gospod želi povedati preko dogaja v tvoji notranjosti, kje je skušnjava. »Ni potrebno, da greš k duhovnemu spremljevalcu vsak teden; lahko greš enkrat mesečno ali na dva meseca, kadar potrebuješ, da se lahko z njim posvetuješ.«
Nevarnosti interneta
Eden izmed prisotnih na srečanju je papeža Frančiška vprašal za nasvet, kako naj bogoslovci in duhovniki uporabljajo digitalno tehnologijo pri svojem poslanstvu. Sveti oče je dejal, da je te stvari potrebno uporabljati, saj gre za napredek znanosti in pomagajo pri tem, da gre življenje naprej. Ob tem je dodal, da jih sam ne uporablja in povedal, da so mu pred tridesetimi leti, ko je bil posvečen v škofa, podarili mobilni telefon, vendar pa ga ni mogel uporabljati. »To ni moj svet. Vendar pa jih vi morate uporabljati, kot pomoč pri komunikaciji, to je dobro.« Sveti oče je opozoril, da morajo biti pri tem previdni in posvaril pred raznimi nevarnostmi interneta: od neprimernih vsebin do časa, ki ga človek porabi za poslušanje glasbe in gledanje novic ter oddaj. Posebej je spomnil na skušnjavo digitalne pornografije, ki je danes zelo razširjena. »Dragi bratje, bodite pozorni na to. Čisto srce, ki vsak dan sprejema Jezusa, ne more sprejemati takšnih informacij. To je danes na dnevnem redu. ... Povem vam, da to oslabi dušo. Tam vstopi hudič: oslabi duhovnikovo srce.«
Dialog med znanostjo in vero: nimamo vseh odgovorov
Vprašanje, ki je sledilo, je bilo povezano z dialogom med znanostjo in vero. Papež je bogoslovce in duhovnike povabil, naj bodo predvsem odprti za vprašanja znanstvenikov ter skrbi študentov in drugih ljudi. Po njegovih besedah je pomembno, da jim prisluhnejo in vedno ohranjajo pozitivno, odprto in ponižno držo: »Bodite ponižni, imeti vero ne pomeni imeti odgovore na vsa vprašanja,« je dejal in poudaril, da »metoda branjenja vere ne deluje več in je anahronistična. Imeti vero, imeti milost vere v Jezusa Kristusa, pomeni biti na poti, da nimamo odgovorov na vsa vprašanja.« Papež je ob tem spomnil, da je bila nekoč v modi »teologija obrambe« in da so obstajale knjige z vprašanji za branjenje vere. »Nekateri odgovori so bili dobri, drugi zaprti, vendar tak način ni dober za dialog. Kakor da bi odgovor pomenil zmago. Vendar tako ne gre,« je dejal papež in poudaril, da moramo imeti vedno odprt dialog z znanostjo – tudi če nimamo vseh odgovorov; če je potrebno, lahko osebo, ki ji nismo mogli odgovoriti, napotimo k tistemu, ki ji lahko zadevo bolje razloži. Dialog po besedah svetega očeta pomeni: »Tega ti ne znam razložiti, vendar pa pojdi k tem strokovnjakom, k tej in tej osebi, ki ti bo morda lahko pomagala.«
Razločevanje: iskati, kako neravnovesje najde pot do Boga
Naslednje vprašanje je papežu zastavil eden izmed bogoslovcev. Zanimalo ga je, na kaj morajo biti bogoslovci pozorni na poti razločevanja svoje poklicanosti ter kaj v splošnem pomeni pravilno razločevanje. Sveti oče je najprej poudaril, da pravilno razločevanje ne pomeni ravnovesja oz. uravnoteženosti. »To dela tehtnica. Situacija, glede katere razločuješ, je vedno neravnovesje, ker imaš čustva na tej strani, čustva na drugi in tretji strani. Pravo razločevanje pomeni, da iščemo, kako to neravnovesje najde pot do Boga – ne pa do ravnovesja. Neravnovesje se namreč vedno razreši na višji ravni, ne na isti ravni,« je poudaril papež in spomnil, da je to »milost molitve, milost duhovne izkušnje. Pred Gospoda greš z neravnovesjem, lahko ti pomaga tudi brat, če želiš, predvsem pa molitev. Prizadevanje, da bi izpolnil Božjo voljo, te pripelje do tega, da se neravnovesje razreši, vendar na drugi ravni. Vedno te vodi naprej.« Papež je poudaril, da sta tudi pri procesu razločevanja poklicanosti bogoslovca bistvenega pomena molitev in pogovor z duhovnim spremljevalcem.«
Tudi glede razločevanja v splošnem je sveti oče ponovil, da »pravilno razločevanje ne pomeni, da je rezultat uravnotežen. Šele kasneje vidiš, če je bilo razločevanje pravo. Odločitev je "usklajena" in ne "uravnovešena". Ravnovesje je eno, usklajenost ali harmonija pa drugo. Ravnovesje je matematična, fizikalna stvar; harmonija pa je povezana z lepoto. Ravnovesje je soočanje delov in iskanje kompromisa, usklajenost v razločevanju pa je dar Svetega Duha: edini, ki lahko vodi v usklajenost, je Sveti Duh. To je dar. Krščansko razločevanje ni mogoče brez molitve, brez Svetega Duha.« Papež je razložil, da je rezultat pravilnega razločevanja duhovna tolažba: »Sveti Duh te potolaži, ko ti podari harmonijo, usklajenost. Kadar pa ostajaš v težavi, nisi v tolažbi, ampak v potrtosti.« Prav tako je izpostavil, da se moramo v življenju naučiti razumevati vzgibe Duha, tolažbo in potrtost; kaj v našem srcu vzbuja Gospod in kaj hudič. »Zavedati se moramo, da hudič obstaja. Sveti Peter pravi, da hodi okrog in gleda, koga bi napadel. Vendar pa nas Sveti Duh vodi, tako da moramo slediti njegovi poti.«
Cerkev in vojna. Molitev za agresorje
Ob koncu srečanja pa je papež odgovoril na vprašanje ukrajinskega duhovnika. Zanimalo ga je, kakšno vlogo mora imeti katoliška Cerkev na vojnih področjih in kakšna je tam vloga duhovnikov. Sveti oče je dejal, da je Cerkev mati, mati vseh ljudstev. »In kadar se otroci prepirajo, mati trpi. Cerkev trpi zaradi vojn, saj pomenijo uničenje otrok. Tako kot trpi mati, ko se njeni otroci ne razumejo ali se prepirajo in ne govorijo drug z drugim – to so majhne vojne doma –, mora trpeti tudi Cerkev. Mora trpeti, jokati, moliti. Pomagati mora ljudem, ki so izgubili dom, so ranjeni ali so izgubili svoje bližnje, biti jim mora blizu,« je še poudaril papež in dodal, da si Cerkev prav tako prizadeva vzpostaviti mir, čeprav to pogosto ni lahko. Strinjal se je, da je potrebno domovino braniti, vendar pa je povabil, da bi šli še korak naprej: k »ljubezni, ki je bolj univerzalna«. »Mati Cerkev mora biti blizu vsem, vsem žrtvam.« Sveti oče je dejal, da ve, da ukrajinsko ljudstvo zelo trpi in mu je blizu. Ob tem pa je poudaril, da krščanska drža vključuje tudi molitev za greh agresorjev. Ukrajince je povabil, naj molijo zanje, saj so tudi oni žrtve. »Ne vidimo ran, ki jih imajo v duši, vendar pa molite, da bi jih Gospod spreobrnil in bi bil vzpostavljen mir. To je pomembno,« je sklenil svoj odgovor papež Frančišek.
