Išči

S papežem so se srečali salvadorski romarji, ki so na zahvalnem romanju za beatifikacijo patra Rutilija in treh tovarišev mučencev. S papežem so se srečali salvadorski romarji, ki so na zahvalnem romanju za beatifikacijo patra Rutilija in treh tovarišev mučencev. 

Pri papežu udeleženci zahvalnega romanja za beatifikacijo patra Rutilija in tovarišev mučencev

Papež Frančišek je v petek, 14. oktobra 2022, sprejel v avdienco v dvorani Klementini v Vatikanu okoli 400 salvadorskih romarjev ob zahvali za beatifikacijo patra Rutilija Grandeja DJ in treh tovarišev mučencev: Cosmeja Spessotta, Manuela Solórzana in Nelsona Rutilija.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi bratje v škofovstvu, gospod podpredsednik naroda, plemenita gospa, dragi bratje in sestre v Kristusu.

Zahvaljujem monsinjorju Joséju Luisu Escobarju Alasu, nadškofu San Salvadorja, za njegove prijazne, morda preveč optimistične besede in vsem vam za spoštljivost, ki ste jo izkazali pri organizaciji tega romanja k Petrovemu grobu, da bi se zahvalili Bogu za beatifikacijo mučencev Rutillia Grande García, Cosmeja Spessotta, Manuela Solórzana in Nelsona Rutillia.

Vsi vemo, da so mučenci »Gospodov zastonjski dar«, kot je zatrdil blaženi Cosme Spessotto, najdragocenejši dar, ki ga Bog lahko da svoji Cerkvi, saj se v njih uresničuje tista »večja ljubezen«, ki jo je Jezus izkazal na križu. Njihova kri ni združena z Zveličarjevo samo zaradi posnemanja učitelja s strani učenca ali Gospoda s strani služabnika, ampak je to oblika mistične združitve, ki so jo cerkveni očetje videli predstavljeno v kapljicah krvi, ki tečejo po Jezusovem telesu v Getsemaniju (prim. sv. Avguštin, Razlaga psalma 85). Te štiri kapljice, kot rubini izvezeni na Jezusovi tuniki brez šiva, so dragoceni dragulji, za katere se zahvaljujemo predvsem Bogu. On jih je povabil v ta boj, jim dal moč za zmago in jih zdaj nam predstavlja v dober zgled, kot pot, ki ji je treba slediti, ker problemov še ni konec. Boj za pravičnost in ljubezen do ljudi se nadaljuje, in besede niso dovolj za boj, doktrine niso dovolj, so potrebne, vendar niso dovolj. Dovolj so pričevanja in tem moramo slediti. Zato pravim, da so darilo za našo vzgojo, neizmeren dar tako za Cerkev, ki roma v Salvadorju kot za vesoljno Cerkev in njihov pomen bo vedno ostal v Božji skrivnosti.

Ta resničnost se lahko in se mora poglobiti v naših skupnostih. Zanimivo je, da je bil prvi sad smrti blaženih ponovna vzpostavitev edinosti v Cerkvi. To dejstvo je poudaril sveti Oscar Romero med pogrebno mašo patra Rutilia Grandeja 14. marca 1977, ko je ganjeno zapisal, kako »duhovščina drži skupaj s svojim škofom«, priznavajoč, da je v tem pričevanju edinosti tisto, kar »verniki razumejo, da obstaja razsvetljenje vere, ki nas vodi [...] Gre za utemeljitev ljubezni«.

Zelo sem čutil življenje teh mučencev. To sem zelo doživljal, zelo izkusil konflikt za in proti. Gre za mojo osebno pobožnost, saj imam pri vhodu svoj atelje sliko s koščkom okrvavljene albe sv. Óscarja Romera in majhno katehezo Rutilia Grandeja, ki me spominjata, da vedno obstajajo krivice, proti katerim se moramo bojevati in ki začrtajo našo pot.

Sv. Óscar Romero je sklenil svojo homilijo z besedami: »Poskušajmo razumeti to Cerkev, navdihujmo se s to ljubeznijo, živimo to vero in zagotavljam vam, da obstaja rešitev za naše velike težave«. Obstaja rešitev. Zdi se mi, da bi to lahko bila dobra pot, da v molitvi »premišljujemo« o teh besedah, ki jih je Bog po krvi teh prič govoril Cerkvi v Salvadorju. Naše resničnosti zagotovo niso enake kot takrat, a klic k predanosti, zvestobi, veri v Boga in na prvem mestu ljubezni do brata, k življenju v upanju je brezčasen, ker je evangelij. Evangelij, ki se ne uči iz knjig, ampak iz življenja tistih, ki so nam posredovali zaklad vere.

V tem trenutku, ko smo poklicani razmišljati o sinodalnosti Cerkve, imamo v teh mučencih najboljši zgled te »skupne hoje«, saj je pater Grande doživel mučeništvo, ko je bil »na poti v svoj kraj« (Sant Óscar Romero, Homilija, 14. marec 1977). To je tisto, kar vsak od vas, škofje, duhovniki in pastoralni delavci, danes prosi Gospoda, da bi bili kakor ta »duhovnik – Rutilio – s svojimi kmeti – blaženimi Manuelom in Nelsonom –, vedno na poti v svoj kraj, da se poistoveti z njimi, živi z njimi« (prim. ibidem). Enako sporočilo vsebuje homilija patra Rutilija, ko pravi, da ta skupna hoja ne more biti skladna s »sprehodom«. Za učenje novih stvari sprehod ni primeren. Ne. Ne gre za peljati na sprehod svetnika na pobožni podobici, ampak to pomeni predvsem, da si privzamemo pričevanje vere, upanja in ljubezni, ki nam jih je ta svetnik zapustil v svojem življenju.

Sporočilo teh mučencev nas kliče, da se poistovetimo z njihovim trpljenjem, ki je, kot smo rekli, udejanjanje Kristusovega trpljenja v sedanjem trenutku tako, da objamemo križ, ki ga Gospod ponuja vsakemu izmed nas osebno. In ta projekt hoje, duhovne hoje, molitve, boja, mora včasih prevzeti obliko razkrinkavanja, protesta, ne političnega, nikoli, vedno evangeljskega. Dokler so krivice, dokler upravičene prošnje ljudstva niso uslišane, dokler so v državi znamenja nezrelosti na poti polnosti Božjega ljudstva, mora biti naš glas proti zlu, proti mlačnosti Cerkve, proti vsemu, kar nas oddaljuje od človeškega dostojanstva in od oznanjevanja evangelija.

Jezusov križ je križ vseh in je križ Cerkve kot Kristusovega telesa, ki mu sledi do žrtvovanja. Spodbujajmo drug drugega, pomislimo na tiste, ki so v našem ljudstvu v stiski: najrevnejše, zapornike, tiste, ki nimajo s čim živeti, bolne, zavržene. In Bogu se zahvaljujmo, da lahko hodimo z močjo vere in služimo našemu ljudstvu. Naj vas Bog blagoslovi in ​​Devica vas varuje. Hvala.

petek, 14. oktober 2022, 16:19