Papež: Vsem povedati, da je boljši svet mogoč, če držimo za roko vsakega brata in sestro

Andreja Červek – Vatikan

Revija »Svet in misijon«, ki jo izdaja Papeški inštitut za zunanje misijone, je bila odgovor na »zahtevo Božjega ljudstva«. Mnogi so želeli brati o zgodbah misijonarjev, biti blizu njim in njihovemu delu, jih spremljati z molitvijo, spoznati dežele in kulture, drugačne od njihovih, in jih videti »s krščanskim pogledom, spoštljivim in pozornim na semena resnice in dobrega, ki so raztreseni po svetu«.

Papež je spomnil na prvega direktorja revije, ki se je sprva imenovala »Katoliški misijoni«, p. Giacoma Scuratija in njegove sodelavce, ki so »razumeli vrednost komunikacije v misijonu, predvsem za samo Cerkev, da bi bila usmerjena navzven in v polnosti vključena v evangelizacijo, v celoti misijonarska in evangelizatorska«. Revija je od vsega začetka bila prinašalka »prostranega pogleda, odprtega za bogastvo vsakega ljudstva in vsake krajevne Cerkve«, kar je njena poklicanost tudi danes.

Govoriti o geografskih in eksistencialnih periferijah

Pisma in kronike misijonarjev že vrsto let skrbno prikazujejo okolje in življenje prebivalstva, s katerim so prišli v stik. »Še danes so reportaže in neposredna pričevanja najbolj značilna za revijo, saj pripovedujejo o krajih ali razmerah, o katerih govori le malokdo,« je dejal papež in pri tem mislil na »geografske in eksistencialne periferije«, ki v svetu, kjer je komunikacija na videz skrajšala razdalje, »še vedno ostajajo na obrobju«. Zato je danes še vedno izziv »iti ravno tja, da bi spoznali lepoto in bogastvo razlik«, a prav tako »mnoge izkrivljenosti in nepravičnosti družb, ki so med seboj vse bolj povezane in hkrati zaznamovane z velikimi neenakostmi«.

Biti glas tistih, ki nimajo glasu

Primarna naloga revije je po papeževih besedah »biti glas tistih, ki nimajo glasu«, pri čemer je omenil še druge iniciative Papeškega inštituta za zunanje misijone, kot so agencija AsiaNews, multimedijske vsebine, navzočnost na socialnih omrežjih in različne kulturne aktivnosti. »Vse to so pripovedni načini, s katerimi se postavimo na stran tistih, ki nimajo pravice do besede ali se jim ne prisluhne, najrevnejših, zatiranih manjšin, žrtev pozabljenih vojn. In prav tako se spomniti tistih, ki tiho in molče delajo “od spodaj”, da bi gradili drugačen svet, ki utirajo poti solidarnosti in sprave v kontekstih, zaznamovanih s krizami in nasiljem.«

Papež Frančišek je posebej hotel poudariti ravno »pozabljene vojne«: »Danes smo vsi zaskrbljeni, in prav je, da smo, zaradi vojne tukaj v Evropi, pred vrati Evrope in v Evropi. Toda vojne potekajo že več let: več kot deset let v Siriji, pomislite na Jemen, Mjanmar, Afriko. Teh se ne upošteva, ker niso del Evrope ... Pozabljene vojne so greh, če jih tako pozablja.«

Revija »Svet in misijon« ima še eno nalogo, namreč »pomagati razumeti, da je misijonstvo v središču«. »Krščanske skupnosti spomniti, da bodo ugasnile, če bodo gledale samo nase, s tem pa izgubile pogum, da bi šle ven in vsem ponesle Jezusovo besedo. Pokazati, kako se nam evangelij ob srečanju z različnimi narodi in kulturami vsak dan vrača v svoji novosti in svežini. Prav tako ustvarja dialog in prijateljstvo s tistimi, ki izpovedujejo drugo vero in se prepoznavajo kot otroci enega Očeta,« je dejal papež.

Dati glas mladim in rastočim Cerkvam

V krajih, ki še vedno veljajo za »periferije«, so misijonarji pogosto ugotovili, da je Sveti Duh tja prišel pred njimi. Kdor se je odpravil evangelizirat, je največkrat sam prejel dobro novico. »Tako kot Jezusovi učenci, ki so bili po dva in dva poslani oznanjat med uboge in majhne, se tudi včerajšnji in današnji misijonarji pogosto srečujejo z veseljem in novim življenjem, ki ju lahko ustvari evangelij. Takšne izkušnje ni mogoče zadržati zase,« je dejal sveti oče in pripomnil, da v tem smislu postaja vse bolj pomembno »dati glas mladim in rastočim Cerkvam«, skupnostim, ki danes »izražajo novo in obetavno dinamiko« ter so »poslušne Svetemu Duhu«.

V svetu, ki je žal zaznamovan s številnimi ranami, je razlog, da revija »Svet in misijon« po 150 letih še vedno izhaja, naslednji: »Dati glas upanju, ki ga srečanje s Kristusom seje v življenju ljudi in narodov. Da bi vsem povedali, da je boljši svet mogoč, če se z zgledovanjem po Jezusu naučimo držati za roko vsakega brata in sestro.«