Pri svetem očetu oblati Brezmadežne Marije: Biti misijonarji upanja med revnimi

Andreja Červek – Vatikan

Misijonarji oblati Brezmadežne Marije so generalni kapitelj posvetili temi »Romarji upanja v občestvu«. Kot je dejal papež med današnjo avdienco z udeleženci kapitlja, tema povzema njihovo identiteto v svetu, kamor so poklicani ponesti evangelij upanja, veselja in miru. »To je svet, za katerega se po eni strani zdi, da je dosegel nedosegljive cilje, po drugi strani pa je še vedno suženj egoizma in poln protislovij in razdelitev,« je dejal sveti oče. »Krik zemlje in revnih, vojne in konflikti, ki prelivajo kri na človeško zgodovino, tesnobne razmere na milijone migrantov in beguncev, ekonomija, ki bogate dela še bogatejše, revne pa vse bolj revne, so samo nekateri vidiki scenarija, v katerem samo evangelij lahko ohranja prižgano luč upanja.«

Romarji in popotniki

Oblati so »romarji«, ki odkrivajo in živijo kot »popotniki na tem svetu, ob moških in ženskah, revnih in zadnjih tega sveta«, h katerim jih je Gospod poslal, da oznanijo njegovo kraljestvo. Tudi njihov ustanovitelj sveti Evgen Mazenod je bil popotnik, ko je s svojimi prvimi tovariši hodil po vaseh svoje rodne Provanse in pridigal v ljudskih misijonih in prinašal vero ubogim, ki so se od Cerkve oddaljili in ki so jih zavrgli tudi duhovniki.

»Romarji in popotniki, vedno pripravljeni na odhod, kakor Jezus s svojimi učenci v evangeliju,« je povzel sveti oče in spomnil, da kot misijonarska kongregacija služijo Cerkvi v sedemdesetih državah. »Tej Cerkvi, ki vas jo je ustanovitelj učil, da jo ljubite kot mater, darujete svojo misijonarsko gorečnost in svoje življenje, sodelujete pri njenem izhodu na periferije sveta, ki ga Bog ljubi, in živite karizmo, ki vas vodi k najbolj oddaljenim, najrevnejšim, tistim, ki jih nihče ne dosega. Ko z ljubeznijo in zvestobo hodite po tej poti, dragi bratje, v Cerkvi opravljate veliko službo.«

Hoditi skupaj z Božjim ljudstvom

Papež jih je spodbudil, naj kot »romarji upanja« hodijo skupaj s svetim Božjim ljudstvom ter zvesto živijo svojo misijonarsko poklicanost, skupaj z laiki in mladimi, ki želijo biti aktivni del njihovega poslanstva: »Sveti Evgen vas je učil gledati svet z očmi križanega Odrešenika, ta svet, za katerega zveličanje je Kristus umrl na križu.«

Upanja se učiti pri revnih

Temi upanja so oblati posvetili že svoje prejšnje generalne kapitlje, ko so se čutili pozvani, da so pričevalci te kreposti v svetu, za katerega se zdi, da jo je izgubil in vir sreče išče na drugih krajih. »Biti misijonarji upanja pomeni znati brati znamenja njegove skrite navzočnosti v vsakdanjem življenju ljudi. Naučiti se odkrivati upanje med revnimi, h katerim ste poklicani in ki ga pogosto uspejo najti sredi najtežjih situacij. Pustiti se evangelizirati s strani revnih: oni vas bodo naučili poti upanja za Cerkev in svet.«

Misijonarji občestva – najprej ga živeti v skupnosti

V nadaljevanju je spregovoril o občestvu, saj oblati želijo biti priče upanja v občestvu: »Občestvo je danes izziv, od katerega je lahko odvisna prihodnost sveta, Cerkve in posvečenega življenja. Da bi bili misijonarji občestva ga morate najprej živeti med seboj, v vaših skupnostih in medsebojnih odnosih, zatem pa ga gojiti z vsemi brez izjeme.« Pozval jih je, naj so »pobudniki občestva z izražanjem solidarnosti, bližine in bratstva z vsemi«: »Dobri samarijan iz evangelija naj vam je zgled in spodbuda, da boste blizu vsaki osebi, z ljubeznijo in nežnostjo, ki sta ga spodbudili, da je poskrbel za oropanega in ranjenega človeka (prim. Lk 10,29-37). Biti bližnji je vsakodnevno delo, saj nas egoizem vleče nazaj, vleče nas navzdol. Postati bližnji pa pomeni iti ven.«

Zemlja skrbi za nas in mi moramo skrbeti za Zemljo

V ospredju kapitlja pa je bilo tudi prizadevanje na področju skrbi za skupni dom ter poskus, da bi to zavzetost spremenili v konkretne odločitve in dejanja. Papež Frančišek je oblate spodbudil, naj še naprej delajo v tej smeri: »Naša mati Zemlja nas hrani, ne da bi kar koli prosila v zameno. Na nas pa je, da razumemo, da tega ne more početi še naprej, če ne bomo tudi mi skrbeli zanjo. Vse to so vidiki tistega spreobrnjenja, h kateremu nas Gospod neprestano kliče. Vrniti se k skupnemu Očetu, vrniti se k izvirom, vrniti se k prvi ljubezni, ki vas je spodbudila, da ste pustili vse in šli za Jezusom: to je duša posvečenosti in misijonstva!«

Medsebojna ljubezen in gorečnost za zveličanje duš

Karizma in misijonarski pogled, so ju oblati prejeli od svojega ustanovitelja, naj po papeževih besedah ostaneta središčna točka njihovega življenja in dela. Tako bodo lahko ostali ukoreninjeni v svoji misijonarski poklicanosti in živeli oporoko svojega ustanovitelja v medsebojni ljubezni in gorečnosti za zveličanje duš. »To je srce vašega poslanstva in skrivnost vašega življenja, in zato vas Cerkev potrebuje,« je poudaril. »Na ogromnem polju misijonstva, kar je ves svet, naj bo Jezus vedno vaš vzor, kot je to bil za svetega Evgena. On se je pred križanim Odrešenikom nekega dne odločil, da bo daroval svoje življenje, da bi vsi, predvsem pa revni, lahko doživeli isto Božjo ljubezen, ki ga je pripeljala na pot vere.«