Papež Frančišek med kanonizacijo o skupni hoji, sprejemanju migrantov in zahvaljevanju
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Homilija papeža Frančiška
Medtem ko je Jezus na poti, mu pride naproti deset gobavcev, ki vpijejo k njemu: »Usmili se nas!« (Lk 17,13) Ozdravljenih je vseh deset, vendar pa se samo eden izmed njih vrne, da bi se zahvalil Jezusu: to je Samarijan, za jude neke vrste krivoverec. Na začetku hodijo skupaj, potem pa ta Samarijan ravna drugače, saj se vrne in z močnim glasom slavi Boga (prim. v. 15). Zaustavimo se ob teh dveh vidikih, ki ju lahko razberemo iz današnjega evangelija: hoditi skupaj in zahvaliti se.
Predvsem hoditi skupaj. Na začetku pripovedi ni nobene razlike med Samarijanom in drugimi devetimi. Govori le o desetih gobavcih, ki se povežejo v skupino in nerazdeljeni gredo skupaj Jezusu naproti. Kakor vemo, gobavost ni bila le fizična nadloga – ki si jo moramo še danes prizadevati izkoreniniti –, ampak tudi »družbena bolezen«, saj so morali v tistem času zaradi strahu pred okužbo ostati izven skupnosti (prim. 3 Mz 13,46). Zato niso smeli vstopiti v naseljena središča, ohranjati so morali razdaljo, bili so potisnjeni na rob družbenega in celo verskega življenja. S tem, ko hodijo skupaj, ti gobavci izražajo svoj krik v odnosu do družbe, ki jih izključuje. In bodimo pozorni: Samarijan se, kljub temu, da velja za krivoverca, za »tujca«, poveže v skupino z drugimi. Bratje in sestre, bolezen in skupne šibkosti odstranijo ovire in premagajo vsakršno izključenost.
To je podoba, ki je lepa tudi za nas: ko smo iskreni do sebe, se spomnimo, da smo v srcu vsi bolni, da smo vsi grešniki, da vsi potrebujemo Očetovo usmiljenje. Takrat se prenehamo deliti na podlagi zaslug, funkcij, ki jih imamo, ali glede na kakšen drug zunanji vidik življenja, in notranji zidovi, predsodki padejo. Tako končno ponovno odkrijemo, da smo bratje. Prvo berilo nas je spomnilo, da se je moral tudi Sirec Naamán, čeprav je bil bogat in mogočnik, zato, da je bil ozdravljen, se je moral preprosto potopiti v reko, v kateri so se kopali vsi drugi. Predvsem je moral odložiti svoj oklep, svoja oblačila (prim. 2 Kr 5): kako dobro nam dene, da odložimo svoje zunanje oklepe, svoje obrambne ovire in se dobro okopamo v ponižnosti ter se spomnimo, da smo znotraj vsi krhki in potrebni ozdravljenja, vsi bratje. Zapomnimo si to: krščanska vera od nas vedno zahteva, da hodimo skupaj z drugimi, nikoli sami; vedno nas vabi, naj izstopamo iz sebe k Bogu in k bratom, nikoli da bi se zapirali vase; od nas vedno terja, da se prepoznamo potrebne ozdravljenja in odpuščanja ter podelimo šibkosti tistih, ki so nam blizu, ne da bi se čutili boljše.
Bratje in sestre, preverimo, če smo v našem življenju, v naših družinah, na delovnem mestu in krajih, kamor vsak dan zahajamo, sposobni hoditi skupaj z drugimi, poslušati, premagati skušnjavo, da bi se zabarikadirali v svojo avtoreferenčnost in mislili samo na svoje potrebe. Vendar pa je hoditi skupaj – to je biti »sinodalni« – tudi poklicanost Cerkve. Vprašajmo se, koliko smo resnično skupnosti, ki so odprte in vključujoče do vseh; če uspemo delati skupaj, duhovniki in laiki, v službi evangelija; če imamo držo sprejemanja – ne le z besedami, ampak s konkretnimi dejanji – do tistih, ki so oddaljeni, in do vseh, ki se nam približajo ter se zaradi svoje težavne življenjske poti počutijo neprimerne. Ali jim damo čutiti, da so del skupnosti ali pa jih izključimo? Strah me je, ko vidim krščanske skupnosti, ki delijo svet na dobre in slabe, na svetnike in grešnike: tako se človek na koncu čuti boljšega od drugih in izključi mnoge, ki jih Bog želi objeti. Prosim, vedno vključevati: v Cerkvi kot v družbi, ki je še vedno zaznamovana z mnogimi neenakostmi in marginalizacijami. Vključevati vse.
In danes, ko je Scalabrini postal svetnik, bi rad mislil na migrante. Pohujšljivo je izključevanje migrantov. Še več, izključevanje migrantov je zločin. Zaradi njega umirajo pred nami. In tako imamo danes Sredozemlje, ki je največje pokopališče na svetu. Izključevanje migrantov je ogabno, grešno, zločinsko. Ne odpreti vrat tistim, ki to potrebujejo ... Ne, ne izključujmo jih in jih pošiljajmo stran, v lager, kjer so izkoriščeni in prodani kot sužnji. Bratje in sestre, danes mislimo na naše migrante, na tiste, ki umirajo. In tiste, ki so sposobni vstopiti, jih sprejmemo kot brate ali pa jih izkoristimo? Samo to vprašanje vam zapuščam.
Drugi vidik je zahvaliti se. V skupini desetih gobavcev je samo eden, ki se potem ko ozdravi, vrne, da bi hvalil Boga in izkazal hvaležnost Jezusu. Drugih devet je ozdravljenih, vendar pa gredo potem vsak svojo pot in pozabijo na Tistega, ki jih je ozdravil, pozabijo na milosti, ki Bog nam jih daje. Samarijan pa iz daru, ki ga je prejel, naredi začetek nove poti: vrne se k Tistemu, ki ga je ozdravil; gre, da bi od blizu spoznal Jezusa, začne odnos z Njim. Njegov odnos hvaležnosti torej ni zgolj vljudnostna gesta, ampak začetek poti hvaležnosti: pade pred Kristusove noge (prim. Lk 17,16), stori gesto češčenja: prepozna, da je Jezus Gospod in da je pomembnejši od ozdravljenja, ki ga je prejel.
To je, bratje in sestre, velika lekcija tudi za nas, ki vsak dan uživamo darove Boga, vendar pa pogosto hodimo po svoji poti in pozabimo gojiti živ odnos z Njim. To je huda duhovna bolezen: imeti vse za samoumevno, tudi vero, tudi naš odnos z Bogom, vse do točke, da postanemo kristjani, ki se ne znajo več čuditi, ki ne znajo več reči »hvala«, ki ne izkažejo hvaležnosti, ki ne znajo videti Gospodovih čudovitih del. Tako na koncu mislimo, da je vse, kar vsak dan dobimo, samoumevno in nam pripada. Hvaležnost, znati reči »hvala«, pa nas vodi, da potrdimo prisotnost Boga-ljubezni. Prav tako nas vodi, da prepoznamo pomembnost drugih in tako premagamo nezadovoljstvo in brezbrižnost, ki grdita naše srce. Temeljnega pomena je, da se znamo zahvaljevati. Vsak dan se zahvaliti Gospodu, vsak dan se znati zahvaliti drug drugemu: v družini, za tiste majhne stvari, ki jih včasih prejmemo, ne da bi se vprašali, od kod prihajajo; na krajih, ki jih vsak dan obiskujemo, za številne storitve, ki smo jih deležni ter za osebe, ki nas podpirajo; v naših krščanskih skupnostih za Božjo ljubezen, ki jo doživljamo preko bližine bratov in sester, ki pogosto v tišini molijo, darujejo, trpijo, hodijo z nami. Prosim, ne pozabimo na to ključno besedo: hvala! Ne pozabimo slišati in reči: hvala! Hvala.
Svetnika, ki sta bila kanonizirana danes, nas spominjata, da je pomembno hoditi skupaj in se znati zahvaljevati. Škof Scalabrini, ki je ustanovil kongregacijo, ki se je posvečala skrbi migrantov, dve, žensko in moško, je dejal, da na skupni poti s tistimi, ki emigrirajo, ne smemo videti le težav, ampak tudi načrt Previdnosti: »Prav zaradi prisilnih migracij, ki so bile posledica preganjanja, je Cerkev presegla meje Jeruzalema in Izraela in je postala »katoliška«; zahvaljujoč današnjim migracijam bo Cerkev orodje miru in občestva med ljudstvi« (L’emigrazione degli operai italiani, Ferrara 1899).
V tem trenutku je v predvsem tu v Evropi migracija, ki nas zelo žalosti in ki nas spodbuja, da odpremo srce. To je migracija Ukrajincev, ki bežijo iz vojne. Danes ne pozabimo na mučeno Ukrajino.
Scalabrini je gledal onkraj, gledal je naprej, v svet in Cerkev brez ovir, brez tujcev. Salezijanski brat Artemij Zatti s svojim kolesom pa je bil živ primer hvaležnosti: ko je bil ozdravljen od tuberkuloze, je vse svoje življenje posvetil služenju drugim, za bolnike je skrbel z ljubeznijo in nežnostjo. Govori se, da so ga videli, ko je na svojem hrbtu nesel truplo enega izmed svojih bolnikov. Poln hvaležnosti za vse, kar je prejel, je želel izreči svoj »hvala« tako, da je skrbel za rane drugih.
Prosimo, naj nam ta naša sveta brata pomagata, da bi hodili skupaj, brez zidov, ki ločujejo; ter da bi gojili to plemenitost duha , ki je tako ljuba Bogu, to je hvaležnost.