Papež cistercijanom: Hoditi za Jezusom – vsak s svojim korakom, a vedno skupaj

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je izhajal iz njihove observance, ki je opredeljena kot »splošna« cistercijanskega reda. Izraz splošno (skupno ali obče) ima vedno tudi bogatejši pomen, ki označuje skupnost, občestvo. In ravno tu je papež želel začeti svoj govor zbranim cistercijanom, »pri tej temeljni stvarnosti, ki nas oblikuje kot Cerkev, zahvaljujoč daru Troedinega Boga in našega bivanja v Kristusu«.

Opazovati Gospoda - skupaj

»Torej splošna observanca kot skupna hoja za Gospodom Jezusom, da bi bili z Njim, ga poslušali, ”ga pozorno opazovali” ... Opazovati Jezusa. Kot otrok, ki opazuje svojega očeta ali najboljšega prijatelja. Opazovati Gospoda: njegov način delovanja, njegovo obličje, ki je polno ljubezni in miru, včasih ogorčeno zaradi hinavščine in zaprtosti, a tudi vznemirjeno in izmučeno v uri trpljenja. In to opazovanje početi skupaj, ne posamično, v skupnosti. Seveda vsak s svojim korakom, vsak s svojo edinstveno in neponovljivo zgodbo, vendar skupaj. Kot dvanajsteri, ki so vedno bili z Jezusom in so hodili z Njim. Niso se sami izbrali, On jih je izbral. Ni bilo vedno enostavno shajati: med seboj so bili različni, vsak s svojo robatostjo in s svojim ponosom. Tudi mi smo takšni in tudi nam ni lahko hoditi skupaj v občestvu. Pa vendar nas ta dar, ki smo ga prejeli, ne neha navdajati s čudenjem in veseljem: biti njegova skupnost, takšni, kakršni smo, ne popolni, ne enolični, ne, ampak s-klicani, vključeni, poklicani biti in hoditi skupaj za Njim, naših Učiteljem in Gospodom.« Po papeževih besedah je to osnova vsega, pri čemer jih je spodbudil, naj oživijo željo in razpoložljivost za to »skupno observanco Kristusa«.

Občestvo in spreobrnjenje

Nadaljeval je, da observanca pomeni »nenehno prizadevanje za spreobrnjenje od zaprtega jaza v odprti jaz, od srca, ki je osredotočeno nase, k srcu, ki gre ven iz sebe in v srečanje z drugim«. In to po analogiji velja tudi za skupnost: od avtoreferencialne skupnosti k ekstravertirani (v pozitivnem pomenu besede), gostoljubni in misijonarski skupnosti. To je gibanje, ki ga Sveti Duh vedno poskuša vtisniti Cerkvi, ko deluje v vsakem njenem članu ter v vseh njenih skupnostih in ustanovah. To je gibanje, ki sega nazaj do binkošti, ”krsta” Cerkve. Isti Duh je nato vzbudil in še vedno vzbuja veliko raznolikost karizem in oblik življenja, veliko ”simfonijo”. Oblike so številne, med seboj zelo različne, a da bi bile del cerkvene simfonije, morajo biti poslušne temu gibanju izhoda. Ne gre za kaotičen odhod na razpršen način, ampak za iti skupaj, vsi usklajeni z enim srcem Cerkve, ki je ljubezen, kot navdušeno zatrjuje sveta Terezija Deteta Jezusa. Ni občestva brez spreobrnjenja, zato je občestvo nujno sad Kristusovega križa in delovanja Duha, tako v posameznih osebah kot v skupnosti.«

Raznolikosti kot znamenja časov

Papež se je vrnil k podobi simfonije ter se tako navezal na namen cistercijanov, da bi sprejeli »velik misijonarski dih Cerkve«, pri tem pa izpostavili tudi »komplementarnost med moškim in ženskim« ter prav tako »kulturno raznolikost med azijskimi, afriškimi, latinskoameriškimi, severnoameriškimi in evropskimi člani«. »Spodbujam vas na tej poti, ki ni lahka, a je nedvomno lahko bogastvo za skupnosti in red,« je dejal.

Zahvalil se je za zavzetost, s katero cistercijani sodelujejo pri prizadevanjih Cerkve na tem področju v vsaki krajevni skupnosti. Kot je dejal, je »danes izkušnja srečanja z različnostjo znamenja časov«: »Vaš prispevek je dragocen in še posebej bogat, ker se zaradi svoje kontemplativne poklicanosti ne zadovoljite z združevanjem različnosti na površinski ravni, ampak jo doživljate tudi na ravni notranjosti, molitve in duhovnega dialoga. To obogati ”simfonijo” z globljimi, bolj izvornimi odmevi.«

Evangeljsko uboštvo je polno upanja

Sveti oče je zbrane cistercijane želel spodbuditi k še enemu vidiku, ki se nanaša na njihovo namero po »večjem uboštvu, tako duha kot dobrin, da bi bili bolj na voljo Gospodu, z vsemi svojimi močmi, slabostmi in razcvetom, ki vam ga daje«. »Zato slavimo Boga za vse, za starost in mladost, za bolezen in dobro zdravje, za skupnosti v ”jeseni” in tiste v ”pomladi”. Bistveno je, da ne pustimo, da bi nam hudič ukradel upanje! Hudi duh želi najprej ukrasti upanje, zato nam ga vedno vzame iz rok. Kajti evangeljsko uboštvo je polno upanja, ki temelji na blagrih, ki jih Gospod oznani svojim učencem: ”Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo” (Lk 6,20).«