PAPEŽ

Sveti oče za neapeljski časopis: Mare nostrum je mare mortuum

Veselje, pozitivno razmišljanje, odpornost in velikodušnost so najbolj občudovane lastnosti Neaplja, kot je zatrdil papež Frančišek v intervjuju za neapeljski častnik Il Mattino. Beseda je tekla o vrsti tem: od vojne do težav na jugu sveta, od politike kot visoke oblike karitativnosti do nadlog organiziranega kriminala in uničevanja okolja.

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče v intervjuju, ki je nastal ob 130. obletnici izhajanja neapeljskega častnika Il Mattino, razmišlja o Sredozemlju, kot poti v prihodnost in se vrne k nekaterim ključnim temam, ki so pomembne za ves svet: okolje, organizirani kriminal, revščina, pa tudi neverjetna vzdržljivost in upanje, ki ju je mogoče potegniti iz teh nadlog.

Mare nostrum je mare mortuum

Neapelj papeža spominja na Buenos Aires, ker ga spominja na jug. Ob Sredozemskem morju, ki je mare nostrum, je na lastne oči videl oči migrantov. »Videl sem strah in upanje, solze in nasmehe, polne pričakovanj, ki so se prepogosto izneverila. Ko pomislim na Sredozemsko morje, na Lezbos, Ciper, Malto, Lampeduso, pomislim, da so dežele, ki jih to morje obliva, iste dežela, kjer je Bog postal človek. Tu se je rodil Jezus. To, kar je bila njegova zibelka, se spreminja v pokopališče brez nagrobnikov, mare mortuum.«

Papež poudari, da »bo prihodnost vseh mirna le, če bo spravljena z najšibkejšimi«: »Ko zavrnemo revne, zavrnemo Boga, ki je v njih, in s tem zavrnemo mir. Zato vedno svarim pred tistimi, ki želijo tkati svet strahu, nezaupanja, zidov in vojn namesto zaupanja, zanašanja, mostov in miru. Javnost je enostavno prestrašiti z vzbujanjem strahu pred drugim. Težje je govoriti o srečanju z drugim, obsoditi izkoriščanje revnih, vojne, ki so pogosto v veliki meri financirane, gospodarske sporazume, sklenjene na plečih ljudi, in prikrite manevre za trgovanje z orožjem in širjenje trgovine z njim. Vendar smo kot kristjani poklicani, da o tem govorimo: da razmišljamo po načrtu miru in ne vojne, ljubezni in ne sovraštva; tudi v trenutkih, ki se nam zdijo najtemnejši.«

Upanje ne sme nikoli ugasniti

Na neizogibno vprašanje o organiziranem kriminalu, ki pesti Neapelj in jug italijanskega polotoka, papež odgovarja, da je organizirani kriminal zares velika nadloga. »Tiče se vseh, severa in juga sveta ... Po svetu je zares veliko korupcije.« Izpostavi pa tudi pomen pogumnih izbir in spodbudi k upanju: »Upanje ne sme nikoli ugasniti. Vse je mogoče odkupiti z dobroto. Treba je spremeniti smer.« A kriminal po papeževih besedah ni samo problem Neaplja. »Zame je pravi obraz Neaplja drug. To so dobri ljudje, gostoljubni, velikodušni, ustvarjalni v dobrem. Je naravna lepota zaliva, ki očara vsakega, ki ga je imel priložnost videti, tako da si želi nekega dne vrniti.«

Spremeniti sebe, spremeniti pot

Nadaljuje, da ko govorimo o Neaplju, lahko začnemo tudi pri otrocih, ki jim je odvzeta nedolžnost in so oropani otroštva, ko se jih vpelje na pot kriminala: »Svojih krivd ne smemo prenesti na najmlajše. Veliko otrok na svetu sploh ne ve, kaj je šola, in pogosto padejo v roke zločincev, ki jih vzgajajo za kriminal, nasilje in celo vojno.«

Papež je spomnil na primere otrok vojakov. »Vsak od njih je krik bolečine, ki se dviga k Bogu in obtožuje tiste, ki dajejo orožje v njihove drobne roke. Za to smo odgovorni vsi, ko obrnemo glavo stran, ko si rečemo, da se nas ta tragedija (otroci vojaki, otroci organiziranega kriminala) ne tiče. Tudi pri tem moramo začeti pri sebi. Spremeniti sebe. Spodbujati spremembe pri drugih. To ni nemogoče. Vsak lahko spremeni svoje življenje, spremeni svojo pot.«

Dodal je, da smo vsi slabotni: »Toda slabotnost, sprejemanje lastne omejenosti, zavedanje, česa nam primanjkuje, in razločevanje med dobrim in zlim – to je tista vzmet, ki nas lahko spodbudi k iskanju skupnega dobrega. Občutek vsemogočnosti nas namesto tega vodi v zanikanje drugega, drugih; v to, da odrežemo celo svoje korenine, da jih imamo za breme, za balast. Ko se to zgodi, ko izneverimo zaupanje otrok ali ko starejše obravnavamo kot odpadek, ki se ga je treba znebiti, dejansko gojimo svoje nezadovoljstvo, uničujemo svojo zgodovino in prihodnost.«

Izogibati se tiranji nenehnega online

Na vprašanje o njegovem odnosu do medijev je papež dejal, da od njih pričakuje veliko ponižnosti pri težkem iskanju resnice ter tudi pazljivost, da ne izkrivljajo resničnosti ter priznajo svojo omejenost. »Od časopisa vedno pričakujem,« pojasnjuje sveti oče, »da je osredotočen na območje, na kraje, o katerih govori, na besede, ki jih uporablja, na slike, ki jih izbira, na to, kar deli na družabnih omrežjih. Te besede, podobe in spletno objavljanje pomagajo ustvariti identiteto kraja. Od časopisa pričakujem, da zna povezovati dejstva, spomin in poglobitev. Ob branju časopisa pričakujem, da mi realnost zastavlja vprašanja, me spodbuja k razumevanju in prepoznavanju znamenj neke dinamike.« Po drugi strani pa ne mara preprostih odgovorov na zapletena vprašanja, stereotipov, naglih zaključkov, izmišljenih shematizmov, obrekovanja, prevzetne vsevednosti: »Gre za vprašanje odgovornosti. Pa tudi ponižnosti pri težavnem iskanju resnice, pri skrbi, da ne bi ponujali lažne resničnosti, pri priznavanju lastne omejenosti.«

Izpostavil je, da človek ne sme biti preveč poln samega sebe, saj tako v sebi ne bo imel dovolj prostora za sprejem zgodbe o resničnosti: »Razvijati je treba inteligenco dvoma, ne pa dvomiti v inteligenco. In zato proučevati, poglobiti realnost. V njej je treba znati videti tudi možnost spremembe na bolje. Ne se omejiti na skoraj pornografsko pripoved o zlu, ki te hipnotizira, te blokira. Nekoč sem rekel, da dobro novinarstvo potrebuje čas. Čas, da se sliši in vidi v prvi osebi, čas, da se odpravi iz uredništev, hodi po mestu, srečuje ljudi, saj vsega ni mogoče povedati prek elektronske pošte, telefona ali zaslona. Čeprav je to težko, se je treba izogniti tiraniji, da bi bili nenehno online, na telefonu in računalniku. Vedno me zelo pretrese, ko berem zgodbe novinarjev, ki so bili ubiti, ko so opravljali svoje delo in to pogumno, potrpežljivo in v duhu resnice.«