Sveti oče: Tomizem mora biti živi vir, ki odgovarja na današnja vprašanja

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Zbrane je povabil k drži, ki bi jo morali imeti, kadar se govori o nauku tako velikega misleca. »Preden začnemo govoriti o svetem Tomažu, preden začnemo govoriti o tomizmu, preden začnemo poučevati, je potrebna kontemplacija: zreti učitelja, razumeti onkraj intelektualne misli, kaj je živel in kaj nam je hotel povedati. Kadar lik učitelja zmanjšam na lik misleca, uničim misel; vzamem mu moč, vzamem mu življenje. In sveti Tomaž je bil luč za misel Cerkve, zato ga moramo braniti pred vsemi temi "intelektualističnimi redukcionizmi", ki zapirajo veličino misli njegovega nauka.«

Govor, ki ga je sveti oče izročil v branje

Prihodnje leto bo minilo sedemsto let od kanonizacije sv. Tomaža Akvinskega, ki je potekala leta 1323 v Avignonu. Ta dogodek nas spominja, da je ta veliki teolog, splošno priznani cerkveni učitelj, predvsem svetnik, zvesti učenec učlovečene Modrosti. Zato v glavni prošnji ob njegovem godu prosimo Boga, ki mu je »pomagal, da si je čudovito prizadeval za svetost in postal velik v raziskovanju svete znanosti«, naj nam da »luči, da bomo razumeli, kar je učil, in moči, da ga bomo posnemali«. In tukaj najdemo tudi vaš duhovni program: posnemati tega svetnika in dopustiti, da vas Učitelj vodi in razsvetljuje.

Ta molitev poudari gorečnost fra Tomaža do svetega nauka. Bil je človek, goreč za resnico, neutruden iskalec Božjega obličja. Njegov biograf je zapisal, da je že kot otrok vprašal: »Kaj je Bog?«1 To vprašanje je Tomaža spremljalo in ga spodbujalo vse življenje. Takšno iskanje resnice o Bogu se začne iz ljubezni in je z njo prežeto. Tako je zapisal: »Človeka žene goreča volja, da bi veroval, zato ljubi resnico, v katero veruje, jo presoja v svojem umu in sprejme z razlogi, ki jih lahko najde v ta namen«.2 Ponižno prizadevanje, pod vodstvom Svetega Duha, za intellectus fidei za vernika ni izbirno, ampak je del same dinamike njegove vere. Potrebno je, da Božja beseda, ki je že sprejeta v srcu, doseže razum, da bi »prenovila naše mišljenje« (prim. Rim 12,2), da bi vse stvari presojali v luči večne Modrosti. Zato je goreče iskanje Boga molitev in kontemplacija hkrati, tako da je sveti Tomaž zgled teologije, ki nastaja in raste v ozračju češčenja.

To iskanje resnice o Bogu uporablja dve »krili« vere in razuma. Kot vemo, način, kako je sveti Tomaž znal uskladiti obe luči, vero in razum, še vedno ostaja zgled. Pavel VI. je zapisal: »Osrednja točka in skoraj jedro rešitve, ki jo je sveti Tomaž z genialnostjo svoje preroške intuicije dal problemu novega soočenja med razumom in vero, je bila uskladitev med posvetnostjo sveta in radikalnostjo evangelija, s čimer se je izognil nenaravni težnji po zanikanju sveta in njegovih vrednot, ne da bi pri tem ne izpolnil najvišjih in trdnih zahtev nadnaravnega reda.«3 Kristjan se torej ne boji vzpostaviti iskrenega racionalnega dialoga s kulturo svojega časa, saj je glede na Ambroziastrovo formulo, ki je bila Tomažu draga, prepričan, da »vsaka resnica, ne glede na to, kdo jo govori, prihaja od Svetega Duha«.4

V že omenjeni molitvi prosimo za milost, da bi svetnika ne le posnemali, ampak tudi »razumeli, kar je učil«. Sveti Tomaž je namreč vir miselnega izročila, kateremu je bila priznana »stalna novost«.5 Tomizem ne sme biti muzejski predmet, ampak vedno živ vir, v skladu s temo vašega kongresa: »Vetera novis augere. Viri tomističnega izročila v današnjem kontekstu«. Treba je spodbujati, kot je rekel Jacques Maritain, »živi tomizem«, ki se lahko prenavlja, da bi odgovoril na današnja vprašanja. Najprej se je potrebno osredotočiti na študij dela sv. Tomaža v njegovem zgodovinsko-kulturnem kontekstu, da bi prepoznali njegova strukturna načela in razumeli njegovo izvirnost. Potem pa se je potrebno v dialogu obrniti k današnjemu svetu in kritično videti, kaj je resnično in pravilno v kulturi tega časa.

Izmed številnih naukov Tomaža Akvinskega bi rad, tako kot v okrožnici Laudato si', opozoril le na plodovitost njegovega nauka o stvarstvu. Za svetega Tomaža je stvarstvo prvi izraz izjemne velikodušnosti Boga, oziroma njegovega zastonjskega usmiljenja.6 To je ključ ljubezni, pravi Tomaž, ki je odprl Božjo roko in jo ohranja vedno odprto.7 Nato zre Božjo lepoto, ki se blesti v urejeni raznolikosti ustvarjenin. Vesolje vidnih in nevidnih bitij ni niti monolitni blok niti čista brezoblična raznolikost, ampak tvori red, celoto, v kateri so vse ustvarjenine povezane, ker vse prihajajo od Boga in gredo k Bogu ter ker delujejo druga na drugo, s čimer ustvarjajo gosto mrežo odnosov. »Sv. Tomaž Akvinski je modro poudaril, da mnogoterost in raznolikost izhajata iz namena prvega gibalca, ki je želel, naj to, kar manjka vsaki stvari, da bi res predstavljala božansko dobroto, nadomestijo druge stvari, kajti njegove dobrote ne more primerno predstaviti ena sama stvar. Zato potrebujemo raznolikost stvari, da iz njih spoznavamo mnogoterost odnosov. Pomen in smisel katere koli stvaritve je torej mogoče bolje razumeti, če jo zremo znotraj celotnega Božjega načrta«.8

Zaradi vsega tega vas, dragi bratje in sestre, po zgledu mojih predhodnikov spodbujam: Pojdite k Tomažu! Ne bojte se povečati in obogatiti starih in vedno rodovitnih stvari z novimi. Želim vam dobro delo in vas iz srca blagoslavljam. Prosim vas, da molite zame. Hvala!

1Pietro Calo, Vita s. Thomas Aquinatis, in Fontes vitae s. Thomae Aquinatis, a cura di D. Prümmer e M.-H. Laurent, Toulouse, s. d., p. 19.
2Summa theologiae, IIa-IIae, q. 2, a. 10.
3Apostolsko pismo Lumen Ecclesiae (20 november 1974), 8.
4Ambrosiaster, V I Cor 12,3: PL 17, 258. Cfr S.TOMMASO D’AQUINO, Summa theologiae, Ia-IIae, q. 109, a. 1, ad 1.
5Sv. Janez Pavel II., Okrožnica Fides et ratio (14. september 1998), 43-44.
6Prim. Sv. Tomaž Akvinski, V IV Sent., d. 46, q. 2, a. 2, qla. 2, ad 1; Summa theologiae, Ia, q. 21, a. 4, ad 4.
7Prim. Sv. Tomaž Akvinski, V II Sent., Prologus.
8Okrožnica Laudato si’ (24. maj 2015), 86.