Sveti oče: Študij bogoslužja naj bo prežet z molitvijo in živo izkušnjo Cerkve

s. Leonida Zamuda – Vatikan

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Vesel sem, da se lahko srečam z vami v teh dneh, ko obhajate 50-letnico Združenja profesorjev in poznavalcev bogoslužja. Pridružujem se vam v zahvali Gospodu. Najprej se zahvaljujemo za tiste, ki so imeli pred petdesetimi leti pogum, da so prevzeli pobudo in ustanovili to stvarnost; potem se zahvaljujemo za tiste, ki so bili njen del tega pol stoletja in so prispevali svoje razmišljanje o bogoslužnem življenju Cerkve. Prav tako se zahvaljujemo za prispevek Združenja pri udejanjanju bogoslužne reforme v Italiji po drugem vatikanskem koncilu.

To obdobje življenja in prizadevanja dejansko sovpada s cerkvenim obdobjem te bogoslužne reforme. Gre za proces, ki je doživel več faz: od začetne, ki jo je zaznamovala izdaja novih bogoslužnih knjig, pa vse do različnih faz njenega udejanjanja reforme v naslednjih desetletjih. To delo sprejemanja je še vedno v teku in vsi smo vključeni v poglabljanje, ki zahteva čas ter skrb, gorečo in potrpežljivo skrb; zahteva duhovni in pastoralni intelekt; zahteva formacijo za modrost glede obhajanja, ki ga ni mogoče improvizirati in ga je treba nenehno izpopolnjevati.

V službi te naloge je dobila ponovni zagon tudi vaša študijska ter raziskovalna dejavnost in upam, da bo tako še naprej. Zato vas spodbujam, da nadaljujete z njo v dialogu med seboj in z drugimi, kajti tudi teologija ima lahko in mora imeti sinodalni slog, ki vključuje različne teološke discipline in humanistične vede, »ustvarja mrežo« z ustanovami, ki tudi zunaj Italije gojijo in spodbujajo študij bogoslužja.

V tem smislu se razume – in je nujno – vaš namen, da še naprej prisluhnete krščanskim skupnostim, tako da vaše delo nikoli ne bo ločeno od pričakovanj in potreb Božjega ljudstva. To ljudstvo – del katerega smo tudi mi! – se mora vedno formirati, rasti, in vendar ima v sebi čut vere – sensus fidei –, ki mu pomaga razločevati, kaj prihaja od Boga in resnično vodi k njemu (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 119), tudi na bogoslužnem področju.

Bogoslužje je delo Kristusa in Cerkve in je kot tako živ organizem, podobno kot rastlina, ne smemo ga zanemarjati ali z njim slabo ravnati. To ni spomenik iz marmorja ali brona, ni nekaj, kar spada v muzej. Bogoslužje je živo kot rastlina in ga je potrebno skrbno gojiti. Bogoslužje je prav tako veselo, z veseljem Duha; ne z veseljem posvetnega praznovanja, ampak z veseljem Duha. Zato se ne razume na primer bogoslužja, ki spominja na pogreb, to ni mogoče. Vedno je radostno, saj poje hvalnico Gospodu.

Zato pri svojem delu razločevanja in raziskovanja ne smete ločiti akademske razsežnosti od pastoralne in duhovne. »Eden glavnih prispevkov drugega vatikanskega koncila je bil prav ta, da je skušal preseči ločitev med teologijo in pastoralo, med vero in življenjem« (apostolska konstitucija Veritatis gaudium, 2). Danes bolj kot kdaj koli prej potrebujemo visoko vizijo glede bogoslužja: bogoslužje, ki ne bo posvetno, ampak bo spodbudila vernike, da bodo povzdignili oči k nebu ter začutili, da svet in življenje napolnjuje Kristusova skrivnost; in hkrati bogoslužje, ki bo »z nogami na zemlji«, propter homines, ki ne bo daleč od življenja. Resna, vendar blizu ljudem. Obe stvari skupaj: obrniti svoj pogled h Gospodu, ne da bi obrnili hrbet svetu.

Nedavno tega sem v apostolskem pismu Desiderio desideravi o bogoslužni formaciji poudaril, da je potrebno najti ustrezne poti za študij bogoslužja, ki bi presegalo akademsko področje in doseglo Božje ljudstvo. Liturgično gibanje je naredilo veliko na tem področju, dragocen je prispevek številnih strokovnjakov in različnih akademskih ustanov. Skupaj z vami bi se rad spomnil lika Romana Guardinija, ki se je odlikoval po tem, da je znal razširjati pridobitve liturgičnega gibanja tudi izven akademskega sveta, na dostopen in praktičen način, da bi mogel vsak vernik – začenši z mladimi – rasti v živem in izkustvenem poznavanju teološkega in duhovnega pomena liturgije. Njegova osebnost in njegov pristop k bogoslužni vzgoji, tako sodobni kot klasični, naj vam bosta referenčna točka, da bo vaš študij združeval kritično inteligenco in duhovno modrost, svetopisemske temelje in cerkveno ukoreninjenost, odprtost za interdisciplinarnost in pedagoške sposobnosti. Napredek v razumevanju in tudi v obhajanju bogoslužja mora biti vedno zakoreninjen v izročilu, ki te vedno vodi naprej v smeri, ki jo želi Gospod. Obstaja duh, ki ni duh resničnega izročila: posvetni duh »nazajskosti«, ki je danes v modi, ko se misli, da iti h koreninam, pomeni iti nazaj. Ne, sta različni stvari. Če greš h koreninam, te korenine vedno potegnejo navzgor. Tako kot drevo, ki raste iz tistega, kar dobi iz korenin. In izročilo pomeni prav iti h koreninam, saj je to jamstvo za prihodnost, kot je rekel Mahler. »Nazajskost« pa pomeni iti dva koraka nazaj, ker se misli, da je bolje reči »tako se je vedno delalo«. Gre za skušnjavo v življenju Cerkve, ki te vodi k posvetnemu restavratorstvu: preoblečeno je v liturgijo in teologijo, vendar pa je posvetno. In »nazajskost« je vedno posvetnost: zato avtor Pisma Hebrejcem pravi: »Nismo ljudje, ki bi se vračali nazaj.« Ne: pojdi naprej po poti, ki ti jo daje izročilo. Iti nazaj pomeni iti proti resnici in tudi proti Duhu. Potrebno je dobro razlikovati med tem.

In končno, kar je morda najpomembnejše: naj bo vaš študij bogoslužja prežet z molitvijo in živo izkušnjo Cerkve, ki praznuje, tako da bo »miselno« bogoslužje vedno izhajalo iz živega bogoslužja, kakor da bi izhajalo iz življenjske limfe. Teologijo je treba študirati z odprtim umom in hkrati »na kolenih« (prim. Veritatis gaudium, 3). To velja za vse teološke discipline, še toliko bolj pa za vašo, katere cilj je slavljenje lepote in veličine skrivnosti Boga, ki se nam daruje.
S to željo iz srca blagoslavljam vse vas in vašo pot. In prosim vas: ne pozabite moliti zame. Hvala.