Papežev predgovor za knjigo kardinala Bagnasca Pastirji znotraj
PREDGOVOR
papeža Frančiška
Vesel sem, da lahko predstavim knjigo Pastirji znotraj. Cerkev, družba, oseba kardinala Angela Bagnasca, v kateri so zbrani uvodni nagovori v njegovem drugem mandatu predsedovanja Italijanski škofovski konferenci, v katerih z natančnostjo izostri nekatere teme kot so izobraževanje, družina, velika revščina in politika, da bi jih povezal z njihovim izvornim počelom oziroma z Jezusovim oznanilom. Spričo antropološke spremembe, ki je v teku in ne zadeva samo evropskega konteksta, ampak bolj na splošno ves svet, pot je in ostaja vzgoja za vero, da bi izhajajoč iz Kristusove skrivnosti ponovno odkrili natančno idejo osebe.
Prebiranje teh strani ni samo poklon zgodovini, ampak je nasprotno pomoč za ponoven pregled sedanjosti, ki doživlja toliko zastavljenih dramatičnih vprašanj. Vse znotraj Pastirjevega pogleda. Pastir je namreč tisti, ki mora najprej služiti bratom v Gospodu, vedoč, da njegovo življenje ne pripada njemu, ker ga je daroval Bogu, ljubečemu, velikodušnemu in usmiljenemu Očetu.
Pastir mora kazati božansko usmiljenje, da resnica zasije kot dobro vsakega človeka: resnica namreč osvobaja in usmiljenje ozdravlja.
Pastir mora končno oznanjati Božjo besedo in jo utelešati v cerkvenem in osebnem življenju. Pot, na kateri posvojim evangelij, vodi k veselju srca, veselju poglabljanja Božje skrivnosti kot velikega »da« življenju. Znotraj tega oznanila in poti, ki mu sledi, je resnično veselje pastirjev, ki imajo – kot sem večkrat povedal – »vonj po ovcah«: pastirjev, ki živijo sredi svoje črede in so ribiči ljudi. Z eno besedo, Pastirji znotraj, kot posrečeno nakazuje naslov tega dela: oziroma znotraj življenja ljudi, skupnosti, države, znotraj pogleda tistega, ki je ranjen in izključen, tistega ki ne neha gledati prihodnosti, ki jo mora živeti z drugimi in za druge. Drugače povedano: znotraj ljudstva, znotraj Cerkve!
Kardinalu Bagnascu je uspelo pokazati – in to zlahka beremo na teh straneh – da je Cerkev živ, živeč organizem, ne pa birokratska organizacija, na kar bi jo včasih kdo hotel skrčiti. Seveda, živimo v času, ki je poln nadlog, pa tudi veselja, ki ga ne bo nikoli zmanjkalo, ker izvira iz evangelija.
Pastirji, ki so postavljeni, »da bi pasli Božjo Cerkev« (Apd 20,28), so deležni poslanstva Dobrega pastirja. Kako pa naj živijo svojo službo? Zdi se mi, da te strani pomagajo odgovoriti na to vprašanje in da vsem pastirjem pravijo: naj za vaše oči nihče ne ostane neviden ali obroben. Vsakemu človeku pojdite naproti s pozornostjo in sočutjem usmiljenega očeta, z močnim in velikodušnim duhom. Bodite pripravljeni dojemati dobro in zlo drugega kot svoje, sposobni zastonjsko in nežno darovati življenje samo. Naj bo to vaša poklicanost; ker, kot piše sv. Terezija Deteta Jezusa, »samo ljubezen oživlja ude Cerkve; če ljubezen ugasne, apostoli ne bi več oznanjali evangelija, mučenci bi odklonili prelivanje svoje krvi …«. Vendar pa se branje tega dela priporoča ne samo škofom in njihovim sodelavcem, pač pa tudi laikom krščanskih skupnosti in tistim, ki se čutijo »oddaljene«, da bi odkrili razmišljanja, ki lahko spodbudijo k premišljevanju in pomagajo živeti naš čas.
V tej luči se zahvaljujem kardinalu Angelu Bagnascu za njegovo ponižno in podeljeno služenje, ki ni bilo brez osebnega žrtvovanja v času nelahkega prehoda. Zahvaljujem se mu za nežne in močne besede, ki jih je povedal v letih svojega predsedovanja. Zahvaljujem se mu tudi za vdanost in vztrajno bližino v hoji ob meni, ko je gledal naprej, da bi služil italijanski Cerkvi in državi.
Rim, 1. marec 2022
