Papež sprejel v avdienco udeležence kongresa: Katehist, priča novega življenja v Kristusu
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Dragi katehisti in katehistinje, dober dan!
Srečati vas je zame vzrok za veselje, saj zelo dobro poznam vašo zavzetost pri posredovanju vere. Kakor je rekel msgr. Fisichella, ki se mu zahvaljujem za to srečanje, prihajate iz različnih držav in ste znamenje odgovornosti Cerkve do številnih oseb: otrok, mladih in odraslih, ki prosijo, da bi prehodili pot vere.
Pozdravil sem vas kot katehiste. To sem namenoma storil. Med vami namreč vidim precej škofov, veliko duhovnikov in posvečenih oseb. Tudi oni so katehisti. Še več, rekel bi, da so predvsem katehisti, kajti Gospod nas kliče, da bi omogočili odmev njegovega evangelija v srcu vsake osebe. Moram se vam izpovedati, da mi je zelo všeč sredino srečanje, ko vsak teden srečam veliko oseb, ki pridejo, da bi se udeležili kateheze. To je zares prednosten trenutek, saj s tem ko razmišljamo o Božji Besedi in izročilu Cerkve, hodimo kot Božje ljudstvo. Smo pa tudi poklicani najti potrebne oblike za pričevanje evangelija v vsakdanjem življenju.
Prosim vas, nikoli se ne utrudite biti katehisti. Ne izvajate ure kateheze. Kateheza ne more biti kot šolska ura, ampak je živa izkušnja vere, ko vsakdo med nami čuti željo, da bi jo posredoval novim generacijam. Gotovo, najti moramo boljše oblike, da bo sporočanje vere primerno starosti, pripravljenosti oseb, ki nas poslušajo, pa vendar je odločilno osebno srečanje, ki ga imamo z vsakim od njih. Samo medosebno srečanje odpre srce za sprejetje prvega oznanila in za željo po rasti v krščanskem življenju z lastno dinamiko, ki jo kateheza omogoči udejanjiti. Novi Pravilnik za katehezo, ki vam je bil v preteklih mesecih izročen, bo zelo koristen pri razumevanju, na kakšen način prehoditi to pot ter tudi, kako prenoviti katehezo po škofijah in župnijah.
Nikoli ne pozabite, da je namen kateheze, kot prednostne etape evangelizacije, pripeljati do srečanja z Jezusom Kristusom in omogočiti, da On v nas raste. In tukaj vstopamo v specifičnost vašega tretjega mednarodnega srečanja, na katerem ste obravnavali tretji del Katekizma katoliške Cerkve. Obstaja odlomek katekizma, za katerega se mi zdi pomembno izročiti ga vam, glede vašega biti »Priče novega življenja«. Takole pravi: »Ko verujemo v Jezusa Kristusa, se zedinjamo z njegovimi skrivnostmi ter izpolnjujemo njegove zapovedi, pride Zveličar sam, da v nas ljubi svojega Očeta in svoje brate, našega Očeta in naše brate. Njegova oseba postane – po Svetem Duhu – živo in notranje pravilo našega obnašanja« (KKC 2074).
Sedaj razumemo, zakaj nam je Jezus rekel, da je njegova zapoved: Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil (prim. Jn 15,12). Resnična ljubezen je tista, ki prihaja od Boga in ki jo je Jezus razodel s skrivnostjo svoje navzočnosti med nami, s svojim pridiganjem, s svojimi čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in vstajenjem. Kristusova ljubezen ostane kot resnična in edina zapoved novega življenja, ki ga kristjan s pomočjo Svetega Duha dan za dnem prevzema na poti, ki ne pozna postanka.
Dragi katehisti in katehistinje, vi ste poklicani, da napravljate vidno in otipljivo osebo Jezusa Kristusa, ki ljubi vsakega od vas in zaradi tega postaja pravilo našega življenja in kriterij sodb našega moralnega delovanja. Nikoli se ne oddaljite od tega vira ljubezni, saj je pogoj za to, da smo vedno in navkljub vsemu srečni in polni veselja. To je novo življenje, ki je začelo izvirati na dan krsta in za katerega imamo odgovornost podeliti ga z vsemi, da bo lahko v vsakem rastlo in obrodilo sadove.
Prepričan sem, da bo ta pot mnoge med vami pripeljala do tega, da boste v polnosti odkrili poklicanost biti katehist in torej zaprositi za pristop k službi katehista. To službo sem vzpostavil, ker poznam pomembno vlogo, ki jo lahko le-ta ima v krščanski skupnosti. Ne bojte se! Če vas Gospod kliče v to službo, pojdite za Njim! Soudeleženi boste pri istem Jezusovem poslanstvu oznanjati njegov evangelij in uvesti v sinovski odnos z Bogom Očetom.
In ne bi rad končal – to se mi zdi dobro in prav – ne da bi se spomnil svojih katehistov. Ena redovnica je vodila skupino katehistov. Včasih je poučevala ona, včasih dve dobri gospe. Obe sta se imenovali Alicia. Vedno se jih spomnim. In ta redovnica je dala temelje mojemu krščanskemu življenju, ko me je leta 43-44 pripravila na prvo obhajilo. Mislim, da ni med vami nikogar, ki se je rodil v tistem času. Gospod mi je dal tudi zelo veliko milost. Bila je zelo stara, jaz sem bil študent, študiral sem zunaj, v Nemčiji, in ko sem končal študij, sem prišel nazaj v Argentino. Naslednji dan je umrla. Tisti dan sem jo lahko spremljal. In ko sem molil pred njeno krsto, sem se zahvalil Gospodu za pričevanje te redovnice, ki je svoje življenje preživela skoraj samo v poučevanju verouka, s pripravo otrok in mladih na prvo obhajilo. Imenovali so jo Dolores. Dovolim si reči, da pričevanje, ko je dober katehist, pusti sled; ne samo sled tega, kar je sejal, ampak sled tega, kar je kot oseba posejal. Upam, da se vas bodo vaši mladostniki, vaši otroci, vaši odrasli, tisti, ki jih spremljate v katehezi, vedno spominjali pred Gospodom kot človeka, ki je v srca sejal lepe in dobre stvari.
Vse vas spremljam s svojim blagoslovom. Izročam vas v priprošnjo Device Marije ter katehistov mučencev. Veliko jih je, to je pomembno poudariti. Veliko jih je tudi v naših časih. In prosim vas, ne pozabite moliti zame. Hvala!