Sveti oče sprejel romarje škofije Lodi, rojake duhovnika, ki ga je krstil

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!

Zahvaljujem se škofu za pozdrav, ki mi ga je namenil v vašem imenu in v imenu celotne skupnosti Lodi, ki jo dobro zastopate tako v cerkveni kot v civilni razsežnosti. In zahvaljujem se upokojenemu škofu, saj mi je všeč, da upokojeni škofje še naprej sodelujejo v življenju Cerkve in se ne zaprejo: naprej, pogum! Tukaj ste duhovniki, posvečene osebe, bogoslovci in laiki, sinodalni delegati in predstavniki župnij in združenj, prostovoljci in delavci s področja komunikacije, skupaj z javnimi oblastmi pokrajine in območja Lodi, skupaj z župani, zlasti s tistimi s prvega »rdečega območja« na zahodu zaradi epidemije covida-19.

Razlogi, ki so vas spodbudili, da ste prišli, so različni. Najprej bi se rad spomnil tistega, ki me povezuje z vami v neke vrste »sorodstvu«, ki bi ga poimenoval »krstno«. Kot veste, je bil duhovnik, ki me je krstil, pater Enrico Pozzoli, ki mi je potem pomagal vstopiti v Družbo in me je spremljal vse življenje, sin vaše zemlje, rojen v kraju Senna Lodgiana, v bližini reke Pad. Pritegnila ga je don Boskova karizma, zato je kot mlad odšel v Torino in postal salezijanec. Takoj je bil poslan v Argentino, kjer je ostal vse svoje življenje. Postal je prijatelj mojih staršev in jim tudi pomagal, da so sprejeli moj klic v duhovništvo. Vesel sem bil, ko je vaš rojak – ki je tukaj prisoten – zbral dokumente in novice o njem ter napisal njegovo biografijo. Seveda sem jo dobil takoj, vendar pa jo danes prejemam, recimo temu, uradno in z ganjenostjo, saj mi jo prinašate vi, prijatelji iz Senne Lodgiane, rojaki don Pozzolija, ki je bil pravi salezijanec! Moder, dober in delaven mož; apostol spovednice – ni se naveličal spovedovati –, usmiljen, sposoben poslušati in dajati dobre nasvete. Iz srca hvala! Zato pravim, da smo malo sorodniki: ne po krvi; vez, ki nas povezuje, je veliko močnejša in bolj sveta, ker je vez krsta!

Ko govorimo o vezeh z vašo deželo Lodi, ne smemo pozabiti, da obstaja še ena, tokrat zaradi velike svetnice: Frančiška Ksaverija Cabrini, rojena v kraju Sant’Angelo Lodigiano, ki je ustanovila misijonarke Presvetega Srca v Codognu in je zavetnica migrantov. Jaz sem sin migrantov; Argentina je postala dom zelo velikemu številu migrantskih družin, večinoma italijanskih, in prisotnost svete Cabrini ter njene skupnosti je zelo pomembna v Buenos Airesu. Danes vam želim izraziti svoje občudovanje in hvaležnost za to ženo, ki skupaj s škofom Scalabrinijem pričuje o bližini Cerkve migrantom: njena karizma je aktualna bolj kot kdaj koli prej! Na njeno priprošnjo molim, da bi bila vaša škofijska skupnost vedno pozorna na znamenja časov in bi iz Kristusove dejavne ljubezni zajemala pogum za živetje današnjega poslanstva.

Pater Pozzoli in predvsem sveta Cabrini nas spominjata, da se evangelizira predvsem s svetostjo življenja, s pričevanjem ljubezni v dejanjih in resnici (prim. 1Jn 3,18). Na ta način se prenaša tudi vera v družinah, s pričevanjem, ki je preprosto in prepričljivo. Mislim na dedke in babice, ki posredujejo vero z zgledom in modrostjo svojih nasvetov: vera se prenaša v narečju, vedno, nikakor drugače. Stari starši, oče, mama: vera se prenaša v narečju. Dobro vemo, da se je svet spremenil, pravzaprav se nenehno spreminja. Potrebno je iskati nove poti, nove metode, nove jezike. Vendar pa ostaja glavna pot enaka: pot pričevanja, življenja, ki ga oblikuje evangelij. Drugi vatikanski koncil nam je pokazal to pot, delne Cerkve pa so poklicane, da po njej hodijo z odprto držo, z misijonarskim spreobrnjenjem, ki vključuje vse in vsakogar.

Vaša Cerkev Lodi je imela po drugem vatikanskem koncilu že dve sinodi: trinajsto in pred kratkim štirinajsto. Sinodalna pot, ki jo hodimo kot vesoljna Cerkev, želi pomagati celotnemu Božjemu ljudstvu rasti prav v tej bistveni, konstitutivni in trajni razsežnosti biti Cerkev: hoditi skupaj, poslušati drug drugega, v različnosti karizem in služb, tudi pod vodstvom Svetega Duha, ki je tisti, ki ustvarja harmonijo in enost izhajajoč iz različnosti. Od vas sprejemam knjigo o vaši nedavni škofijski sinodi kot znamenje občestva in vas spodbujam, da nadaljujete pot, zvesti svojim koreninam ter odprti za svet, z modrostjo in potrpežljivostjo kmetov ter ustvarjalnostjo obrtnikov; predani skrbi za uboge in skrbi za zemljo, ki nam jo je zaupal Bog. Sinodalna pot je razvoj ene izmed razsežnosti Cerkve. Nekoč sem slišal: »Želimo bolj sinodalno in manj institucionalno Cerkev«. To ne gre. Sinodalna pot je institucionalna, saj pripada bistvu, ki je lastno Cerkvi. Na sinodi smo zato, ker smo institucije.

In prišli smo do tretjega razloga, zaradi katerega ste prišli danes sem: to je travmatična izkušnja prve faze pandemije, ki je prizadela vaše področje, zlasti južni del. Ta pandemija je bila in je kompleksna izkušnja, tudi prevelika, da bi jo v celoti obvladali. Vendar pa ne moremo in ne smemo opustiti resnega preverjanja, na vseh ravneh. Ponovno začeti ne pomeni pozabiti. Vendar to sedaj ni namen. Danes dajete znamenje skupnosti, ki želi ponovno začeti skupaj, narediti zaklad iz izkušnje, ki ko je živela, ovrednotiti darove, ki so se pokazali v najtežjih trenutkih preizkušnje, ki jih vi dobro poznate. Rad bi izrekel en velik hvala zdravnikom, medicinskim sestram, prostovoljcem, kaplanom in županom za pričevanje, kako ste živeli to bolečo pandemijo. Bili ste zgled in mnogi izmed vas ste ostali tam, služili bolnikom. Hvala, hvala za to, kar ste storili.

Pred tridesetimi leti je vašo škofijo obiskal sveti Janez Pavel II. Lahko si predstavljamo, da postavimo most med svetim Basijanom in svetim Janezom Pavlom II. Most med prvim škofom, evangelizatorjem vaše dežele, in papežem, ki je Cerkev popeljal v tretje tisočletje. Prav veliko nesorazmerje med obema kontekstoma je pomenljivo in ta dva »očeta« Cerkve se lahko srečata le v tem, kar je bistveno: to je Jezus Kristus in sladko veselje, da se ga oznanja svetu. Svet se spreminja, toda Kristus se ne spreminja in tudi njegov evangelij se ne spreminja. Prihodnost Cerkve je v tem, da gremo k bistvu, k izviru in od tam zajemamo za pot. Kot so to storili mladi iz škofije Lodi na nedavnem romanju s škofom v Sveto deželo. Šli so k izviru, k Jezusu Kristusu, rojenemu iz Device Marije, pravemu človeku in pravemu Bogu. Na priprošnjo svetega Basijana prosim, da v vaši deželi nikoli ne bi manjkalo žeje po evangeliju ter moških in žensk, ki bi ga bili sposobni podariti vsem z veselim pričevanjem.

Zahvaljujem se vam, da ste prišli! Iz srca blagoslavljam vas in celotno škofijsko skupnost kot tudi civilno življenje na območju Lodi. In prosim vas, da ne pozabite moliti zame, saj to delo ni lahko. Hvala!