Papež sprejel udeleženke kapitlja Hčera dejavne ljubezni, ustanoviteljice Magdalene iz Canosse

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Drage sestre, dober dan in dobrodošle!
Zahvaljujem se vrhovni predstojnici za pozdrav in za predstavitev tega kapitlja. Zahvaljujem se tudi njej, ki odhaja in se vrača v pravo deželo. Z vami bi rad delil nekaj razmišljanj, ki jih nakazuje tema, ki vodi vaše delo.

Najprej žene Besede. Kot Marija. Ženske vedno govorijo, a je potrebno govoriti kot Marija, kar je nekaj čisto drugega. Ona je žena Besede, je učenka. Ob pogledu nanjo in tudi v pogovoru z njo v molitvi lahko vedno znova spoznavate, kaj pomeni biti »žene Besede«, kar nima popolnoma nič s »klepetavimi ženskami«. Prosim vas, ne pomešajte tega, naj ne bo med vami klepetanja. Starejše lahko pričujejo mlajšim začudenje, ki ne pojenja, hvaležnost, ki z leti raste, sprejemanje Besede, ki postaja vedno polnejša, konkretnejša, bolj utelešena v življenju. In mlajše lahko pričajo starejšim navdušenje nad odkritji, vzgibe srca, ki se v tišini uči odzvanjati z Besedo, se pusti presenetiti, celo spraševati, da bi raslo v Učiteljevi šoli. In tiste srednjih let, kaj počnejo? Te so lahko v  nevarnosti. Bodisi, ker je to doba prehoda, z nekaterimi pastmi; – kriza 40 let, 45 let, kar ve dobro poznate – predvsem pa zato, ker je to faza večje odgovornosti in je zlahka zdrsniti v aktivizem, ne da bi se tega zavedale. In potem niste več žene Besede, ampak ženske računalnika, ženske telefona, ženske dnevnega reda itd. Torej, ta moto je dobrodošel za vse! Da se vrnemo v Marijino šolo, se je potrebno ponovno osredotočiti na Besedo in boste žene, »ki ljubijo brez mere«. Beseda naj bo v središču, ne aktivizem.

Drugi element teme je: ljubiti brez mere. To je sposobnost, ki prihaja od Svetega Duha; ne prihaja od nas, od našega prizadevanja; prihaja od Boga, ki vedno ljubi brez mere. On nas vedno čaka. Potrpežljivost Boga z nami vedno gane. Poglejte kako je potrpežljiv ta Oče, ki ga imamo. Ta lastnost biti brez mere je lastna Božji ljubezni; in vendar je ta ljubezen – pravi sveti Pavel – »izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Potem je mogoče ljubiti brez mere, tako da naredimo prostor Duhu in njegovemu delovanju v našem življenju. In to je svetost. Žene Duha kot Marija. Pustite, da vas Duh vodi naprej. Srca odprta za Duha.

Pravzaprav tema vašega kapitlja govori o »preoblikovanju v življenje svetosti« in dodaja: »v in za poslanstvo, danes«. Svetost in poslanstvo sta sestavni razsežnosti krščanskega življenja in sta med seboj neločljivi. Preoblikovanje je lepa beseda, všeč mi je. (Preoblikovanje) v življenje svetosti za danes in za poslanstvo. Na kratko lahko rečemo takole: vsak svetnik, vsaka svetnica je poslanstvo (prim. Apostolska spodbuda Gaudete et exsultate, 19).

Pričevanje Magdalene iz Canosse to dobro dokazuje. Čutila je poklicanost, da se popolnoma izroči Bogu, obenem pa je tudi čutila, da mora biti blizu ubogim. V njenem srcu mlade ženske je bila ta dvojna potreba, ta dvojna pripadnost: Bogu in ubogim, ki so bili v njenem primeru ljudje na obrobju Verone. Pozor! Skozi konkretne situacije jo je vodil Duh in ona se mu je pustila voditi. Iskala je svojo pot, a je vedno ostala ubogljiva. Ubogljivost nima nič z muhavostjo, trmoglavostjo. Hočem delati to! Ne, ampak ubogljivost Duhu. In to je skrivnost! Tako Kristusova dejavna ljubezen oblikuje njeno srce, njeno življenje, po zgledu Device Marije, ki je od začetka v polnosti rekla »da«, nato pa je v veri romala za Sinom in je v celoti postala mati pod križem. Magdalenino življenje je bilo »preoblikovano« v Kristusovo svetost po zgledu Marijine v konkretni misijonarski obliki, ki jo je narekovala stvarnost, v kateri je živela. In ta njen »da«, izrečen ne z besedami, ampak z dejanji, je bil rodoviten. Gospod ji je poslal nekaj tovarišic, s katerimi je delila pot svetosti in poslanstva.

In tako ste prišle do tega trenutka. Všeč mi je številčnost novink, ki jih imate. To kaže na rodovitnost, rodovitnost kongregacije. Gre za številčnost rodovitnosti. Škoda, da je pri nas v Evropi malo ljudi, saj je evropska demografska zima. In ti imajo namesto otrok raje pse, mačke, kar je ta naklonjenost lahko malo programirana. Jaz programiram naklonjenost, oni mi brez težave dajo naklonjenost. Kaj pa, če pride do bolečine? No, veterinar pride in pika. Ampak to je nekaj slabega. Prosim vas, pomagajte družinam imeti otroke. To je človeški problem in tudi domoljubni problem.

Drage sestre, danes se želite »na novo preoblikovati« glede na to obliko življenja. In skrivnost je vedno ista: pustiti se voditi Svetemu Duhu k ljubezni do Boga in ubogih. Toda »danes«, danes Cerkve, danes družbe oziroma različnih družb, v katerih ste prisotne. S tistimi situacijami revščine, s tistimi obrazi, ki zahtevajo bližino, sočutje in nežnost. Ti obrazi zahtevajo bližino, sočutje in nežnost. »Ah, kje je tu kaj novega, kar nam Oče govorite!« No, to je Božji slog. Bog vedno deluje tako, torej z bližino, sočutjem in nežnostjo. Približa se nam, nam odpušča in nas ljubkuje. Vedno, kajti slog Boga je bližina, sočutje in nežnost. Ne pozabite tega. To je namreč zelo pomembno.

 Zahvaljujem se vam za vaš pogum in velikodušnost. Zahvaljujem se vam za veselje vaših src in obrazov. Veselje je eden od sadov Duha in jasno znamenje evangelija, zlasti ko se odraža v podelitvi z brati in sestrami v razmerah stiske in odrinjenosti. In tudi v podelitvi s sestrami v skupnosti. Da, saj se lahko zgodi, da se kdo pojavi poln navdušenja v službi ubogim, potem pa je doma prisoten na svoj način, ne živi bratstva … To ni dobro znamenje. Dobro znamenje ni, če se pritožujejo: »Ta predstojnica ...«, tisti drugi, tisti problem ... V prejšnji škofiji je bila redovnica, ki je imela to navado pritoževanja in so jo vsi klicali »sestra Lamentela (Pritoževalka)«. Nobena od vas ni sestra »pritoževalka«. Ampak skušnjava po pritoževanju, kritiziranju je slaba za telo, slaba. »Ampak, oče, meni se to dogaja!«. Ti pa pojdi, povej osebi: »Imaš to napako« ali pa če ne, povej osebi, ki ti lahko da »zdravilo« za to. Kaj pa pridobiš s tem, da greš k sestram in rečeš: »Ampak poglejte to, to, to ...«! To je klepetanje, ki zelo boli in ubija Božjo Besedo. »Težko je, oče, rešiti problem klepetanja, saj ti nenehno prihaja, da bi komentiral«. Da, to je kot sladica, ki pride k tebi ... Ampak obstaja lepo zdravilo proti klepetanju in je zelo preprosto. Če te mika klepetati o drugih, se ugrizni v jezik, da dobro nabrekne in ti ne bo mogel govoriti. Ste razumele? Prosim, brez klepetanja, to ubija življenje v skupnosti.

Dve stvari bi še rad dodal. Prva zadeva skupnostno razsežnost in jo bom vzel iz spodbude Gaudete et exsultate. »Posvečevanje je skupnostna pot […]. Živeti in delati z drugimi je nedvomno način duhovne rasti. [...] Podelitev Besede in skupno obhajanje evharistije nas dela bolj brate [in sestre] in nas postopoma spreminja v sveto in misijonarsko skupnost« (141-142). Ne razmišljamo o velikih stvareh, ampak bolj o vsakdanjih podrobnostih. Tako kot v družini je tudi tu vidna ljubezen: »Skupnost, ki ohranja drobne podrobnosti ljubezni, kjer člani skrbijo drug za drugega in varujejo odprt in evangelizacijski prostor, je kraj navzočnosti Vstalega, ki jo posvečuje glede na Očetov načrt.« (145). Poskrbite za to v skupnostih. Druga z drugo in brez klepetanja.

Drugi poudarek, s katerim bom zaključil, je pomen molitve češčenja. Pozabili smo na molitev češčenja. Vemo kaj je, vendar ga premalo udejanjamo. Častiti. Častiti. V tišini, pred Gospodom, pred Najsvetejšim. Častiti. Molitev češčenja: in tu se lahko ponovno obrnete na pričevanje vaše ustanoviteljice, ki je tako kot drugi svetnice in drugi svetniki dejavne ljubezni črpala apostolsko spodbudo predvsem iz tega, da je ostajala v češčenju v Gospodovi navzočnosti. Ne bojte se češčenja. Pojdite tja. »Ampak, dolgočasno je ...«. Pojdi častiti. Dopusti, da to naredi Gospod. Gre za gibanje duha, ki se s tem odsredini, da se lahko osredini v Kristusu – in to je adoracija. Odsredinjenje je tisto, kar omogoča služenje bližnjemu, ki ni pobožnost ali dobrodelna pomoč, ampak odprtost do drugih, bližina, podelitev ali z eno besedo: dejavna ljubezen. Sveti Pavel bi rekel: Kristusova ljubezen nas stiska in žene (prim. 2 Kor 5,14).

Drage sestre, pogumno naprej. Zahvaljujem se vam za ta obisk, predvsem pa za to, kar ste in kar delate v Cerkvi. Prosim Svetega Duha, naj vam da luč in moč za dober zaključek vašega kapitlja in za pot vaše ustanove. Prisrčno blagoslavljam vas in vse sestre na vseh koncih sveta. In prosim, ne pozabite moliti zame. Molite za, ne proti, kajne?