Papež Frančišek: Ogenj Jezusove ljubezni razširja srce in dela življenje lepo
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Medtem ko je s svojimi učenci na poti, jim reče: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49). O kakšnem ognju govori? In kakšen pomen imajo te besede za nas danes, ta ogenj, ki ga Jezus prinaša.
Kot vemo, je Jezus prišel na svet prinesti evangelij, to je blagovest ljubezni do Boga do vsakega od nas. Zato nam pravi, da je evangelij kot ogenj, ker gre za sporočilo, ki kadar vdre v zgodovino, začne žgati stara ravnovesja življenja, izziva izhod iz individualizma in izziva zapustitev sebičnost ter izziva prehod iz suženjstva greha in smrti v novo življenje Vstalega Jezusa. Evangelij ne pusti stvari takšnih kot so. Ko je mimohod evangelija in da je ta poslušan in sprejet, stvari ne ostanejo takšne kot so bile. Evangelij izziva k spremembi in vabi k spreobrnjenju. Ne širi lažnega intimističnega miru, ampak prižge nemir, ki nas požene na pot, nas spodbuja, da se odpremo Bogu in bratom. Kot ogenj je, saj ko nas ogreva z Božjo ljubeznijo, hoče hkrati požgati naše sebičnosti, osvetliti temne strani življenja, ki jih imamo vsi, použiti lažne malike, ki nas zasužnjujejo.
Po sledeh svetopisemskih prerokov, pomislimo na Elija in Jeremija, je Jezus vžgan od ognja Božje ljubezni in da bi ta vzplamenel na svetu, se osebno použije tako, da ljubi vse do konca, vse do smrti in to je smrti na križu (prim. Flp 2,8). On je poln Svetega Duha, ki se ga primerja z ognjem in tako z njegovo lučjo in njegovo močjo razkriva usmiljeno obličje Boga in daje polnost vsem, ki se jih ima za izgubljene, podre pregraje odrivanja na rob, ozdravlja rane na telesu in duši, prenavlja vernost, ki je bila skrčena na zunanje običaje. Ogenj je zato, da spreminja, očiščuje.
Kaj torej pomeni nam, vsakemu od nas, zame, za vas, zate ta Jezusova beseda o ognju? Povabi nas, da ponovno oživimo ogenj vere, da ne bi postala nekaj drugotnega ali sredstvo za osebno blagostanje in omogoči, da začnemo reševati izzive življenja in si prizadevati v Cerkvi in družbi. Dejansko, je rekel teolog, nas vera v Boga pomirja, a ne kot bi želeli mi, torej, da bi si priskrbeli neko hromečo iluzijo ali blaženo zadovoljstvo, ampak da nam omogoči delovati«. Vera torej ni neka pestunja, ki nas pestuje, da bi zaspali. Resnična vera je ogenj, prižgan ogenj, da bi ostali budni in dejavni tudi ponoči!
Sedaj se lahko vprašamo: sem strasten ljubitelj evangelija? Pogosto berem evangelij? Ga nosim s seboj? Vera, ki jo izpovedujem in jo obhajam me postavlja v mirno blaženost ali pa vžiga v meni ogenj pričevanja? To se lahko vprašamo tudi kot Cerkev. V naših skupnostih žarijo ogenj Duha, zagretost za molitev in dejavno ljubezen, veselje vere, ali pa smo potegnjeni v utrujenost in navado z medlim obrazom in s vsakodnevnimi govoricami? Bratje in sestre, preverimo se glede tega, da bomo lahko rekli skupaj z Jezusom: gorimo z ognjem Božje ljubezni in ga hočemo vreči v svet, ga prinesti vsem, da bo lahko vsak odkril Očetovo nežnost in okušal Jezusovo veselje, ki razširja srce, Jezus razširja srce in dela življenje lepo.
Za to prosimo Sveto Devico. Ona, ki je sprejela ogenj Svetega Duha, naj posreduje za nas.
