Papež Frančišek bil gost podkasta: »Moje srce je shramba, je polno stvari«
Andreja Červek – Vatikan
»Moje srce je shramba, je polno stvari, ki jih hranim. Police moram nenehno širiti. Pri tem sem na pol zbiratelj, v dobrem pomenu besede, saj ne želim izgubiti nobene dobre stvari, ki mi jo ljudje podarijo. Ljudje te zelo nagradijo, z zgledi, besedami, dejanji. Duhovnik ima nalogo učiti ljudi, vendar menim, da se lahko od ljudi veliko naučimo, če se ustavimo in jih opazujemo.«
Papeževe besede, s katerimi se začne podkast argentinskega duhovnika Guillerma Marcója, razkrivajo delček njegovega osebnega življenja, ki je bilo v središču pogovora. Tokrat – za spremembo – niso bila obravnavane aktualne teme današnjega sveta. »Videl sem, da se vse te stvari včasih pojavijo v drugih medijih ali v intervjujih s kakšnim novinarjem,« v uvodu v svoj podkast pojasni Marcó. Svetemu očetu je želel zastaviti vprašanja o »bolj preprostem življenju«, vprašanja, ki si jih tudi sam velikokrat zastavlja, saj »ko nekoga poznaš, veš, kako živi, veš, kako moli«. »Pred neko težavo je pogosto rekel: 'Najprej bom molil, potem pa ti bom odgovoril',« se o papežu spominja Marcó.
Kdaj moli papež?
Prvo vprašanje je namenjeno molitvenemu življenju. Frančišek pove, da »molitev škofa pomeni skrbeti za čredo, če se izrazim v evangeljskem jeziku, in papež je škof, zato tako tudi počne: prosi, posreduje, se zahvaljuje za dobro, ki je bilo storjeno«.
»Ali se še vedno zbujate zelo zgodaj, da bi molili?« vpraša Marcó. In papež odgovori: »Ja, kajti če ne moliš zjutraj, ne boš več molil, in potem pristaneš v mesoreznici.«
Potepati se po ulicah Buenos Airesa
Kar sveti oče najbolj pogreša iz časa, ko je živel v argentinski prestolnici, je svobodno gibanje po ulicah.
»V Buenos Airesu sem hodil naokoli peš ali pa z avtobusom. Tukaj pa, ko sem to dvakrat storil, so me takoj zasačili, dvakrat pozimi. Zvečer ob sedmih, ko se nič ne dogaja in je tema ... Ko sem šel k optiku, je neka gospa z balkona začela vpiti: “Papež!” In to je bil konec. In ko sem bil v trgovini s ploščami in tam ni bilo nikogar. Šel sem blagoslovit trgovino s ploščami, ki jo imajo prijatelji in so jo pred kratkim prenovili. Prosili so me, naj pridem: “Zakaj ne pridete, saj ste nam veliko pomagali?” In tako sem šel. Bila je tema in nesreča je hotela, da je ravno tam, blizu taksi postajališča, bil nek novinar, ki je čakal na prijatelja, da bi vzel taksi.«
Sveti Duh daje veliko sadov
Papež spregovori o tem, kako se počuti kot voditelj Cerkve: »Sveti Duh daje veliko sadov, nikoli pa se ne pove, da te omrtviči. Včasih se počutim omrtvičenega ob situacijah, zaradi katerih bi zelo trpel. In čeprav ostajam v tej situaciji, se lahko premikam.«
Kjer je kriza, tam je rast
Frančišek in Marcó se pogovarjata tudi o obvladovanju krize. »Ena od stvari, ki sem se jih tukaj naučil, je, da se ne znamo obnašati v krizah. Krize pa so tiste, zaradi katerih rastemo,« pove sveti oče. Spomni na ustanovitelje Evropske unije, ki so znali delovati v krizah in so z njimi rasli, »niso jih spremenili v konflikte, razlikovali so med belim in črnim«. »Ko krizo spremeniš v konflikt, si izgubil. Edinost je večja od konflikta, kar pomeni, da te konflikt skrči.«
Starost? Smejim se samemu sebi
Izhajajoč iz cikla katehez o starosti, ki so se začele 23. februarja letos med splošnimi avdiencami, Marcó želi izvedeti, kako se papež Frančišek spopada s tem obdobjem svojega življenja. »Jaz se pri svojih letih smejim iz samega sebe in grem dalje,« pove sveti oče.
