Vlak otrok v Vatikanu. Papež: Moliti drug za drugega pomeni pritegniti Božji pogled

Andreja Červek – Vatikan

»Vlak otrok« je v Vatikan prispel v soboto dopoldne, na njem pa so bili otroci različnih starosti, ki prihajajo tudi iz različnih, pogosto zelo težkih socialnih in družinskih okolij. Pobuda je letos potekala že osmič, v okviru širše iniciative »Dvorišče za pogane« pa jo je organiziral Papeški svet za kulturo. Otroke, ki jih je spremljalo nekaj odraslih, je najprej pozdravil kardinal Gianfranco Ravasi, nekaj besed pa sta jim namenila tudi Antonio Organtini, direktor zavoda za socialno varstvo Svetega Alekseja in Marjete Savojske v Rimu, ki ga obiskujejo otroci, ter Massimiliano Giansanti iz ustanove Confagricoltura, ki je sodelovala v dogodku. Sledil je pogovor s svetim očetom. Otroci so mu zastavljali vprašanja, vmes pa so mu tudi kaj predlagali.

Rad bi šel, a čakam pravi trenutek

»Ime mi je Sachar in prihajam iz Ukrajine. Nimam vprašanja, ampak eno prošnjo. Ali lahko pridete v Ukrajino in rešite vse otroke, ki zdaj tam trpijo?« Mali Sachar je v Rim prišel kot begunec in se na papeža obrnil s svojo neposredno iskrenostjo.

Papež Frančišek mu je takole odgovoril: »Zadovoljen sem, da si tukaj. Razmišljam o mnogih otrocih v Ukrajini in zato sem poslal nekatere kardinale, da bi tam pomagali in bili blizu ljudem, predvsem pa otrokom. Jaz bi rad šel v Ukrajino. Vendar pa moram počakati na pravi trenutek, veš. Kajti ni lahko sprejeti neko odločitev, ki lahko po vsem svetu povzroči več slabega kot dobrega. Moram najti pravi trenutek. Naslednji teden bom sprejel predstavnike ukrajinske vlade, ki bodo prišli na pogovor, in govorilo se bo tudi o morebitnem obisku. Bomo videli, kaj se bo zgodilo.«

Vem, da potuješ, ker hočeš izboljšati svet

Otroci so bili navdušeni, da so se znašli pred tako pomembno osebnostjo, kot je papež, ki se pogovarja z mnogimi pomembnimi ljudmi na svetu, ki je veliko prepotoval, a je tudi rad z najrevnejšimi in najmanjšimi. Zanimalo jih je, kaj pomeni biti papež, ali je to težko delo in kako Frančišek čuti odgovornost svoje vloge.

Matija je papeža Frančiška vprašal: »Vem, da si obiskal veliko tujih držav, zlasti revne države, da bi se pogovarjal s predsedniki in tudi molil za te države, da bi se izboljšale. Katera država, ki si jo obiskal, se je po tvojem mnenju zaradi tebe najbolj izboljšala?« Sveti oče je v odgovor pojasnil, da ima vsaka država svoje posebnosti, a najbogatejša posebnost države so njeni ljudje. Vsak človek je drugačen, različen, ima svoje bogastvo.

»Tudi tu: vsak od vas ima svoje bogastvo, bogastvo svoje duše, kajti srce vsakega od nas, duša vsakega od nas ni enaka: ne! Ni enakih src, enakih duš: vsak od nas ima svoje bogastvo in to velja tudi za države. V deželah, ki sem jih obiskal, sem vedno videl posebno bogastvo: to na ta način, tisto na drug način ... in to je lepota stvarstva.«

Kaj pomeni biti papež?

»Kako je biti papež?« je vprašal deček z imenom Edgar. »Pomembno je, da v katerem koli poklicu, v katerega te postavi življenje, ostaneš ti,« je odgovoril papež in dodal, da ni treba postati neka umetna oseba. »Kako se torej počutim kot papež? Kot oseba, tako kot vsak od vas pri svojem delu, pri svojem opravilu. Ker sem tudi jaz oseba, kot ste vi, in če imam to delo, ga moram poskušati opravljati na najbolj ponižen način in v skladu s svojo osebnostjo, ne da bi se trudil početi stvari, ki niso v skladu s tem, kar sem.«

»A je težko biti papež?« je vprašala Caterina. Vsaka naloga, ki jo opravljamo, je povezana z naporom, je odgovoril sveti oče, vendar Bog daje moč za prenašanje napornega dela, ki ga je treba opravljati pošteno, iskreno in zavzeto.

Gospoda čutiti blizu

David je papeža vprašal, kako se počuti, ko je tako dosti v stiku s Stvarnikom zemlje, torej z Bogom. Po papeževih besedah je zelo pomembno spominjati se, da je Bog z nami, čutiti, kako nas gleda in nam pomaga opravljati naše delo. »Slaba stvar je, ko Gospoda nočemo čutiti blizu in raje čutim blizu to in to in to ... kar pa oddaljuje Gospoda. Ne. Skrivnost je čutiti Gospoda blizu. To te spremlja vse življenje.«

Papež in osebe s posebnimi potrebami

Otroci so želeli vedeti, kaj papež misli o osebah s posebnimi potrebami. »Ko vidiš takšne otroke, jim greš pomagat in jim svetuješ ali pa greš po svoje?« je želel vedeti eden od njih. Papež je najprej razložil, da se ob pogledu na osebo s posebnimi potrebami ne smemo nikoli počutiti večvredne, da jo moramo poslušati in spoznati, preden ji damo nasvet.

Takole je nadaljeval: »Ko gledam otroke, ki imajo, kot praviš, nekatere omejitve, invalidnost, pomislim, da jim je Gospod dal druge stvari, druge čudovite stvari. Priznam ti, da se me ob stikih s slepimi velikokrat dotakne ena stvar. Velikokrat mi pravijo: "Ali te lahko pogledam?". Najprej nisem razumel, potem pa sem rekel: "Da!" Oni pa so se z rokami dotikali mojega obraza in me pogledali. Kaj vidim v tem? Ustvarjalnost: oseba, ki ima omejitve, vedno najde moč, da jih preseže, in to je ustvarjalnost. (...) In to je treba pohvaliti.«

Molimo drug za drugega

Ludovica je bila zadnja deklica, ki je nagovorila papeža Frančiška in ga prosila: »Moli zame, za bolne otroke.« »To, kar prosiš, je zelo lepo. Je nekaj, kar moramo prositi drug drugega,« ji je odgovoril sveti oče. »Kajti moliti drug za drugega je kakor usmeriti Božji pogled na nas. Molitev je pritegniti Božji pogled. Ko moliš, te Bog gleda (...) Ti moli zame in jaz bom molil zate. In ta odnos molitve je odnos bratstva, prijateljstva dveh ali treh oseb, ki Boga prosijo, naj jih gleda. Moliti pomeni pritegniti pogled Boga na nas. In to je lepo.«