"Pojdite naprej po tej poti preteklosti prihodnosti naproti, po poti nenehne rasti. Otroci in ostareli, pojdite vsi naprej in se varujte »nazajskosti«, ki je danes v modi in ki nas prepričuje, da se na ta način ohranja humanizem."

PAPEŽ

Sveti oče: Izročilo Cerkve je rast, ne »nazajskost«. Vzgajati za soočanje s krizami

Sveti oče se je v sredo, 1. junija, pred splošno avdienco srečal z udeleženci mednarodnega simpozija z naslovom »Razvojne smernice Globalnega dogovora o vzgoji«. Poudaril je, da je potrebno vzgajati za soočanje s krizami, da bi le-te lahko postale priložnost za rast. Zaustavil se je ob mitološkem liku Eneja, ki spominja na temeljna načela globalnega dogovora o vzgoji ter na poslanstvo vzgojiteljev: varovati preteklost in spremljati korake mladih v prihodnost.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Priložnost za ovrednotenje dosedanjega dela

Veseli me, da je leta 2019 predstavljeni predlog Globalnega dogovora o vzgoji deležen pozornosti številnih krogov in da sodelujejo tudi univerze. To počnejo s poglabljanjem različnih tematik, kot so dostojanstvo osebe in človekove pravice, bratstvo in sodelovanje, tehnologija in celostna ekologija, mir in državljanstvo, kulture in religije. Ta vaš simpozij je priložnost za ovrednotenje dosedanjega dela in načrtovanje razvoja dogovora o vzgoji za prihodnja leta. Mora napredovati in se nadaljevati, ne sme ostati zaprt.

Naučiti se, kako živeti krizo in jo skupaj premagati

Pred kratkim sem se srečal z rektorji univerz Lacija. Spomnil sem jih, da se moramo v tem obdobju skupaj z mladimi študenti naših univerz naučiti, kako živeti krizo in jo skupaj premagati. (Govor rektorjem univerz Lacija, 16. maj 2022) To je zame pomembno. Mi se moramo naučiti in pomagati, da bi se tudi drugi naučili, kako živeti v času krize, saj so krize priložnost za rast. S krizami se je potrebno soočiti in preprečiti moramo, da bi krize postale konflikti. Krize te dvignejo, pomagajo ti rasti; konflikt pa te zapre: je alternativa, vendar gre za alternativo brez rešitve, ne da bi se situacija razrešila. Potrebno je vzgajati za soočanje s krizami, to je zelo pomembno. Na ta način kriza lahko postane kairòs, ugoden trenutek, ki človeka spodbudi, da se poda na nove poti.

Enej: vzoren zgled soočanja s krizo

Vzoren zgled soočanja s krizo nam ponuja mitološki lik Eneja: ta si sredi plamenov gorečega mesta na ramena zadane svojega ostarelega očeta Ankiza in za roko prime svojega mladega sina Askanija ter oba pripelje na varno. Tako se premaga krizo. Enej se ne reši sam, temveč z očetom, ki predstavlja njegovo zgodovino, in s sinom, ki je njegova prihodnost. In tako gre naprej.
Ta lik je lahko pomenljiv za poslanstvo vzgojiteljev, ki so poklicani varovati preteklost in spremljati mlade korake prihodnosti. Prav tako nam omogoča, da se spomnimo nekaterih temeljnih načel globalnega dogovora o vzgoji.

Središčno mesto osebe

Najprej središčno mesto osebe. Ob odhodu iz Troje Enej s seboj ne vzame dobrin, stvari – razen penatov, hišnih bogov –, temveč le očeta in sina. Korenine in prihodnost, obljube. To nas spominja, da je potrebno v vsakem vzgojnem procesu vedno v središče postaviti človeka in se osredotočiti na to, kar je bistveno, vse drugo je drugotnega pomena.

Vzgoja: ukoreninjena v preteklosti, gleda prihodnost

Drugi temeljni element je vlaganje najboljših moči z ustvarjalnostjo in odgovornostjo. Ostareli Ankiz predstavlja tradicijo, ki jo je potrebno spoštovati in ohranjati. Na misel mi prihaja to, kar je Gustav Mahler rekel o tradiciji: »Tradicija je zagotovilo prihodnosti,« ne del muzeja. Askanij predstavlja prihodnost, ki jo je potrebno zagotoviti; Enej je tisti, ki predstavlja »most«, ki zagotavlja prehod in odnos med generacijami. Vzgoja je namreč vedno ukoreninjena v preteklosti: vendar pa ne zato, da bi se ustavila; njen cilj je »dolgoročno načrtovanje«, kjer se staro in novo združujeta v nastajanju novega humanizma. In nasproti temu je moda – ki je vedno obstajala, vendar jo v tej dobi vidim kot nevarno v življenju Cerkve: namesto da bi zajemali iz korenin, da bi šli naprej, obstaja t.i. »nazajskost«, vračanje nazaj. Zaradi te »nazajskosti« postajamo sekta, zaprti; jemlje nam obzorja, čeprav trdi, da varuje tradicije, vendar pa so le-te mrtve. Pravo katoliško, krščansko in človeško izročilo je tisto, kar je eden izmed teologov iz 9. stoletja opisal kot nenehno rast: skozi celotno zgodovino izročilo raste, gre naprej. Prava tradicija pa je tista, ki se prenaša z otroki. Vzgoja je namreč vedno zakoreninjena v preteklosti, vendar ne zato, da bi se ustavili: izteguje se k dolgoročnemu načrtovanju, kjer se staro in novo združujeta v nastajanju novega humanizma.

Vzgajati za služenje

Poleg tega prav tako ne smemo pozabiti, da je bistveno vzgajati za služenje. Ankiz in Askanij sta poleg tradicije in prihodnosti tudi simbola krhkih segmentov družbe, ki jih je potrebno braniti in zavračati skušnjavo, da bi jih zavrgli, potisnili na rob. Kultura odmetavanja nas želi prepričati, da moramo stvar, ki ne dela več dobro, odvreči in zamenjati. Tako se dela s potrošniškim blagom, žal pa je to preraslo v miselnost in na koncu se tako dela tudi z ljudmi. Na primer, če zakonska zveza ne deluje več, jo zamenjamo; če prijateljstvo ni več dobro, ga prekinemo; če ostarela oseba ni več samostojna, se jo zavrže ... Nasprotno pa je krhkost sopomenka za dragocenost: ostareli in mladi so kakor občutljive posode, ki jih je treba skrbno varovati. Oboji so krhki.

Kriza priložnost za evangeliziranje smisla življenja

Dragi prijatelji, v tej naši dobi, ko nas tehnicizem in potrošništvo spreminjata v uporabnike in potrošnike, lahko kriza postane ugoden trenutek za to, da bi ponovno evangelizirali smisel človeka, življenja, sveta; da bi ponovno v središče postavili osebo kot ustvarjenino, ki je v Kristusu Stvarnikova podoba in podobnost. To je velika resnica, katere nosilci smo in o kateri smo dolžni pričevati ter jo posredovati tudi v naših izobraževalnih ustanovah. »Novim generacijam ne moremo zamolčati resnic, ki dajejo smisel življenju.« (Govor na srečanju o globalnem dogovoru o vzgoji, 5 oktober 2021) To je del resnice. Če bi zamolčali resnico o Bogu iz spoštovanja do tistih, ki ne verujejo, bi bilo na področju vzgoje podobno, kot da bi sežigali knjige iz spoštovanja do tistih, ki ne mislijo; odstranili umetnine iz spoštovanja do tistih, ki ne vidijo, ali glasbo iz spoštovanja do tistih, ki ne slišijo.

Varovati se »nazajskosti«

Zahvaljujem se vam za vaše delo v službi vzgoje, ki je tudi poseben prispevek k sinodalnemu procesu Cerkve. Pojdite naprej po tej poti preteklosti prihodnosti naproti, po poti nenehne rasti. Otroci in ostareli, pojdite vsi naprej in se varujte »nazajskosti«, ki je danes v modi in ki nas prepričuje, da se na ta način ohranja humanizem. Spodbujam vas, da greste naprej in vas spremljam s svojim blagoslovom. In prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.