Sveti oče: Pričevanje ljubezni v skupnosti je potrditev evangeljskega oznanila

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek je zbrane spodbudil, naj začutijo moč žive karizme in zavzetost, ki jo ta zahteva, da bi tako lahko sledili svetemu Alojziju Orioneju, »velikemu pričevalcu Kristusove ljubezni«. Gre za »zavzetost, da s svojim življenjem in delovanjem omogočite prisotnost ognja te ljubezni v današnjem svetu, ki ga zaznamujejo individualizem in potrošništvo, storilnost in videz«.

Don Orione je na začetku 18. stoletja zapisal: »Živimo v stoletju, ki je polno mraza in smrti v življenju duha; ves zaprt vase, vidi le užitke, nečimrnosti in strasti ter zemeljsko življenje in nič več. Kdo bo dal življenje temu mrtvemu rodu za Božje življenje, če ne dih ljubezni Jezusa Kristusa? Zato moramo Boga prositi ne za iskrico ljubezni, ampak za peč ljubezni, ki nas bo vnela in prenovila hladen in zamrznjen svet s pomočjo in milostjo, ki nam jo bo dal Gospod.«

Tema generalnega kapitlja so bile Orionejeve besede: »Naredimo znamenje križa in se z zaupanjem vrzimo v ogenj novih časov za dobro ljudstva.« Papež je pozval: »Prosim vas, naj ogenj ne ostane le v vašem ognjišču in vaših skupnostih, niti zgolj v vaših dejavnostih, ampak se vrzite v ogenj novih časov za dobro ljudstva.«

Jezus je o sebi dejal: »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel!« (Lk 12,49). Kristusov ogenj je dober ogenj, ni namenjen uničevanju, kot bi želela Jakob in Janez, ko sta vprašala: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« (Lk 9,54). Jezus je oba brata okaral. Njegov ogenj je »ogenj ljubezni, ogenj, ki prižiga srca ljudi, ogenj, ki razsvetljuje, greje in oživlja«. »V kolikšni meri v vas gori Kristusova ljubezen, v tolikšni sta vaša navzočnost in vaše delovanje koristna Bogu in ljudem,« je izpostavil sveti oče.

Nadaljeval je, da se »ogenj hrani tako, da ga prejemamo od Boga z molitvenim življenjem, premišljevanjem Besede in milostjo zakramentov«. Don Orione je bil človek dejanj in premišljevanja. Zato je spodbujal: »Vrzimo se k nogam Tabernaklja« in tudi: »Vrzimo se k nogam križa«, kajti »ljubezen do Boga in ljubezen do bratov sta dva plamena enega svetega ognja«.

Papež Frančišek se je obrnil na vse člane družine don Orioneja ter dejal, da biti »učenci misijonarji« v današnjem času ni najprej »delati nekaj«, ni neka dejavnost, ampak je »apostolska identiteta, ki se nenehno goji v bratskem življenju redovne skupnosti ali družine«. »Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). »Pomembno je skrbeti za kvaliteto skupnostnega življenja, odnosov, skupne molitve; to je že apostolat, ker je pričevanje. Če je med nami hlad ali, še slabše, obsodbe in obrekovanja, kakšen apostolat želimo opravljati?«

»Pričevanje ljubezni v redovni skupnosti in družini je potrditev evangeljskega oznanila, je "preizkušnja v ognju".« Kot je zapisal don Orione: »Skupnost, ki je lepa in močna, v kateri živi popolno soglasje src in mir, ne more ne biti ljuba, zaželena in spodbudna za vse.« (Pisma I, 418). In kot je pripomnil Frančišek, »postane privlačna tudi za nove poklice«.

Ob koncu govora se je ponovno vrnil k pozivu, naj se »vržemo v ogenj novih časov«. »To od nas zahteva, da na današnji svet gledamo kot apostoli, to je z razločevanjem, a s sočutjem, brez strahu, brez predsodkov, pogumno; da nanj gledamo, kot ga gleda Bog, da žalost, veselje in upanje človeštva čutimo kot svoje. V nesrečah tega sveta moramo videti razlog za naš apostolat in ne ovire.« Don Orione je govoril: »Ni dovolj tarnati nad žalostjo časa in ljudi in ni dovolj reči: O Gospod! O Gospod! Nič obžalovanja zaradi preteklega obdobja. Nič žalostnega duha. Nič zaprtega duha. Naprej z mirno in neomajno delavnostjo.« Kot je pripomnil sveti oče, »naš čas od nas zahteva, da se odpremo novim mejam in odkrijemo nove oblike poslanstva«.