Išči

Papež o teologiji, ki je v službi žive vere: Imejmo v mislih povezanost med vero in življenjem

Ob 150. obletnici revije Katoliška šola so se s papežem Frančiškom srečali formatorji in predstojniki nadškofijskega semenišča v Milanu, v okviru katerega revija tudi izhaja. Sveti oče je v govoru, ki ga je sicer izročil v branje, poudaril, da je teologija v službi žive vere Cerkve, izpostavil pa tudi pomen teologije, ki je sposobna formirati strokovnjake za človečnost in bližino.

Andreja Červek – Vatikan

Pridige, ki so v veliki meri sestavljene iz moralizmov

Papež svoj govor postavi na tri poudarke, ki jih poveže z nalogo in vlogo, h katerima je v današnjem času poklicana vsaka teološka šola. Na prvem mestu: teologija je v službi žive vere Cerkve. Vero je treba vedno znova in v vsaki generaciji razlagati, jo vedno znova prevajati in jo razložiti z novimi besedami, da bi postala razumljiva. »Cerkev spodbuja in podpira to zavzetost, prizadevanje za ponovno opredelitev vsebine vere v vsaki dobi, v dinamiki izročila. Zato mora biti teološki jezik vedno živ in dinamičen, mora se razvijati in mora skrbeti za to, da bo razumljen. Včasih so pridige ali kateheze, ki jih poslušamo, v veliki meri sestavljene iz moralizmov, ki niso dovolj "teološki", to pomeni, da ne znajo govoriti o Bogu in odgovarjati na vprašanja o smislu, ki spremljajo življenje ljudi, in kjer pogosto zmanjka poguma, da bi se jih odkrito izreklo.«

Povezati vero in življenje

Ena največjih bolezni našega časa je pravzaprav izguba smisla in teologija ima danes bolj kot kdaj koli prej veliko odgovornost, da spodbuja in usmerja iskanje, da osvetljuje pot. »Vedno se vprašajmo, kako je mogoče danes posredovati verske resnice, pri tem pa upoštevati jezikovne, družbene in kulturne spremembe ter kompetentno uporabljati komunikacijska sredstva, ne da bi se vsebina, ki jo je treba posredovati, razvodenela, oslabila ali "virtualizirala". Ko govorimo ali pišemo, imejmo vedno v mislih povezanost med vero in življenjem ter bodimo pazljivi, da ne zdrsnemo v avtoreferencialnost.«

Upoštevati vse razsežnosti človeške osebe

Na drugem mestu sveti oče poudari, da mora biti teologija zmožna formirati strokovnjake za človečnost in bližino. »Prenova in prihodnost poklicev je mogoča le, če so duhovniki, diakoni, posvečene osebe in laiki dobro formirani. Vsak človek je neizmerna skrivnost in s seboj prinaša svojo družinsko, osebno, človeško in duhovno zgodovino. Spolnost, čustvenost in odnosnost so razsežnosti osebe, ki jih morata tako Cerkev kot znanost upoštevati in razumeti, tudi glede na izzive in družbeno-kulturne spremembe. Odprt odnos in dobro pričevanje vzgojitelju omogočata, da "sreča" celotno osebnost "poklicane" osebe, pri tem pa vključi njeno inteligenco, čustva, srce, sanje in želje.«

Strokovnjaki za človeškost in bližino, ne uradniki

Pri razločevanju, ali se neka oseba lahko poda na pot poklicanosti, jo je treba ovrednotiti celostno: »upoštevati način, kako živi čustva, odnose, prostore, vloge, odgovornosti, pa tudi svoje slabosti, strahove in neravnovesja«. »Celotna pot mora sprožiti procese, katerih cilj je oblikovati zrele duhovnike in posvečene osebe, ki bodo strokovnjaki za človečnosti in bližino, ne pa uradniki svetega.«

Po papeževih besedah mora »dober vzgojitelj« izražati »svoje služenje z držo, ki jo lahko imenujemo "diakonija resnice", saj gre za konkretno življenje ljudi, ki pogosto živijo brez trdnih gotovosti, brez skupnih usmeritev, pod pritiskom informacij, novic in sporočil, ki so pogosto protislovna, ki spreminjajo dojemanje realnosti in vodijo v individualizem in brezbrižnost«.

Semeniščniki in mladi v formaciji se morajo več naučiti iz življenja vzgojitelja kot pa iz njegovih besed. »Iz vaše pokorščine se morajo naučiti poslušnosti, iz vaše predanosti delavnosti, iz vaše skromnosti in razpoložljivosti velikodušnosti do ubogih, iz vaše čiste in neoblastne naklonjenosti očetovstva. Posvečeni smo, da služimo Božjemu ljudstvu, da skrbimo za rane vseh, začenši z najrevnejšimi. Primernost za služenje je povezana z radostno in zastonjsko razpoložljivostjo do drugih. Svet potrebuje duhovnike, ki znajo sporočati Gospodovo dobroto tistim, ki so izkusili greh in neuspeh, duhovnike, ki so strokovnjaki za človečnost, pastirje, ki so pripravljeni deliti veselje in delo svojih bratov, može, ki znajo prisluhniti kriku tistih, ki trpijo.«

Evangelizacija – pravica in dolžnost

Teologija pa naj je tudi v službi evangelizacije, kar je tretji poudarek papeževega govora. »Dragi bratje, v središču našega cerkvenega služenja je evangelizacija, ki nikoli ni prozelitizem, ampak privlačnost h Kristusu, spodbujanje srečanja z Njim, ki ti spremeni življenje, te osrečuje in te vsak dan naredi za novo bitje in vidno znamenje svoje ljubezni. Vsi moški in ženske imajo pravico prejeti evangelij, kristjani pa imajo dolžnost, da ga oznanjajo, ne da bi koga izključili.« Na tej poti je pomemben dialog z svetom, kulturami in verstvi. »Dialog je oblika sprejemanja in teologija, ki evangelizira, je teologija, ki se hrani z dialogom in sprejemanjem. Dialog in živ spomin na pričevanje Jezusa Kristusa o ljubezni in miru sta načina za skupno gradnjo prihodnosti pravičnosti, bratstva in miru za vso človeško družino.«

Teologija – evangelij, ki se srečuje z realnostjo ljudi

Poučevanje in študij teologije dejansko pomenita »življenje na meji, kjer se evangelij srečuje z realnimi potrebami ljudi«. »Dobri teologi, tako kot dobri pastirji, imajo vonj po ljudeh in po ulici ter s svojim razmišljanjem vlivajo olje in vino na rane mnogih. Ne Cerkev ne svet ne potrebujeta "pisarniške" teologije, temveč razmišljanje, ki bo sposobno spremljati kulturne in družbene procese, zlasti težke prehode, ter prevzeti nase tudi konflikte. Varovati se moramo pred teologijo, ki se izčrpava v akademskih debatah ali ki na človeštvo gleda iz steklenega gradu.«

Petek, 17. junij 2022, 14:16