Papež duhovnikom in menihom o enosti kot daru, harmoniji, poti in poslanstvu
Papež Frančišek
Dragi bratje! »Milost Gospoda Jezusa Kristusa in ljubezen Boga in občestvo Svetega Duha z vami vsemi!« (2Kor 13,13). S tem pozdravom svetega Pavla vam želim toplo dobrodošlico in vam pokazati veselje zaradi vašega obiska. Apostolove besede v rimskem obredu pogosto odpirajo evharistično bogoslužje ali sinakso, ki jo bomo, upam, lahko obhajali skupaj na dan, ko bo Gospod hotel.
Lepo je, da vaš obisk na predvečer binkoštnega slovesnega praznika, ki je po latinskem koledarju to nedeljo. Rad bi vam ponudil štiri kratke spodbude, ki jih navdihuje ta praznik o polni enosti, po kateri hrepenimo.
Prva misel je, da je enost dar, ogenj, ki prihaja od zgoraj. Seveda, ne da bi se utrudili, moramo moliti, delati, govoriti, se pripravljati, da lahko sprejmemo to izjemno milost. Vendar doseganje enosti ni v prvi vrsti zemeljski sad, temveč nebes; ni predvsem rezultat naše zavzetosti, naših prizadevanj in naših dogovorov, ampak delovanja Svetega Duha, ki mu moramo z zaupanjem odpreti svoja srca, da nas bo vodil po poteh polnega občestva. Enost je milost, enost je dar.
Drugi nauk binkošti je, da je enost harmonija. Vaša delegacija, sestavljena iz Cerkva različnih tradicij v občestvu vere in zakramentov, dobro ponazarja to resničnost. Enost ni enakost in niti ni posledica kompromisov ali krhkih diplomatskih uravnovešenj. Enost je harmonija v raznolikosti karizem, ki jih vzbuja Duh. Ker Sveti Duh rad vzbuja tako mnogoterost kot enost, kakor na binkošti, kjer različni jeziki niso zreducirani v enega, ampak so bili asimilirani v svoji pluralnosti. Harmonija je pot Duha, saj je On sam, kot pravi sveti Bazilij Veliki, harmonija.
Tretji nauk binkoštnega dne je, da je enost pot. To ni projekt, ki bi ga bilo treba napisati, načrt, naštudiran za mizo; to se ne izvaja v nepremičnosti, temveč v gibanju, v novi dinamiki, ki jo Duh od binkošti naprej vtisne v učence. To se dela na poti, raste v podelitvi, korak za korakom, v skupni pripravljenosti sprejeti radosti in napore potovanja, v presenečenjih, ki se pojavljajo na poti. Kot piše sveti Pavel Galačanom, smo dolžni hoditi po Duhu (prim. Gal 5,16,25). Ali, kot pravi sveti Irenej, ki sem ga pred kratkim razglasil za cerkvenega učitelja edinosti, je Cerkev tôn adelphôn synodia, izraz, ki ga lahko prevedemo kot »karavana bratov«. Tukaj, v tej karavani, raste in dozoreva enost, ki - po Božjem slogu - ne pride kot nenaden in osupljiv čudež, ampak v potrpežljivi in skupaj vztrajno prehojeni poti.
Še zadnji vidik. Enost ni sama sebi namen, ampak je povezana s rodovitnostjo oznanila: enost je za poslanstvo. Kot je Jezus molil: »Naj bodo vsi eno ... da bo svet veroval« (Jn 17,21). Na binkošti se Cerkev rodi kot misijonarska. In danes svet še vedno čaka, tudi nezavedno, da spozna evangelij dejavne ljubezni, svobode in miru, ki smo ga poklicani drug z drugim pričevati, ne drug proti drugemu ali drug daleč od drugega. Glede tega sem hvaležen za skupno pričevanje, ki ga ponujajo vaše Cerkve, na poseben način mislim na tiste – in veliko jih je –, ki so svojo vero v Kristusa zapečatili s svojo krvjo. Hvala za vsa semena ljubezni in upanja, posejana v imenu Vstalega Križanega po različnih krajih, ki jih žal še vedno zaznamujejo nasilje in konflikti, ki so prepogosto pozabljeni.
Dragi bratje, naj bo Kristusov križ kompas, ki nas vodi na poti do polne enosti. Kajti na tem lesu nas je Kristus, naš mir, spravil tako, da nas je vse zbral v eno ljudstvo (prim. Ef 2,14). In sedaj v mislih postavim na stranice križa, na oltar enosti, besede, ki sem jih hotel podeliti z vami, skoraj kot štiri glavne točke polnega občestva, ki je dar, harmonija, pot, poslanstvo.
Zahvaljujem se vam za vaš obisk in vam zagotavljam spomin v molitvi, kakor tudi zaupam v vašega zame ter za mojo službo. Gospod naj vas blagoslovi in Mati Božja naj vas varuje. Če vam je v redu lahko vsak v svojem jeziku skupaj zmolimo Očenaš.
