Papeževo sporočilo udeležencem simpozija o upravljanju s kulturno dediščino redovnih skupnosti

Papež Frančišek

Sporočilo svetega očeta Frančiška

Dragi bratje in sestre, Pentatevh govori o zgodovini Izraelskega ljudstva, ki gre po puščavi proti obljubljeni deželi. Izrael se oblikuje kot ljudstvo ob izkustvu Božje bližine, pridobi oblike bogoslužja, ki je Gospodu všeč, nauči se Božje postave, ki je v bistvu ljubezen do Boga in do bližnjega. V tej pripovedi opazimo, da je določena pozornost namenjena ne le osebam, ampak tudi svetim predmetom, zlasti šotoru svetišča in opravi za bogoslužje. To sestavljajo simboli Gospodove navzočnosti in so tudi znamenja istovetnosti Izraelcev v odnosu do narodov, s katerimi prihajajo v stik. Njihovo pomembnost poudarja skrb, ki mora obdajati te predmete, začenši s podrobnim popisom, ki jih opisuje, kot opisuje naslednji odlomek iz 4 Mojzesove knjige:

»Tole morajo nositi pri vsem svojem delu v shodnem šotoru: deske prebivališča, njegove zapahe, stebre, podstavke, stebre, ki obkrožajo dvorišče, in njihove podstavke, količke in vrvi, vse priprave, ki spadajo zraven, in kar je treba pri tem opraviti. Vsakemu po imenu določite priprave, ki jih mora nositi! To je opravilo rodbin Meraríjevih sinov« (4,31-33).

Ta malo znani odlomek lahko navdihne vaše srečanje »Karizma in ustvarjalnost« o kulturnih dobrinah Ustanov posvečenega življenja, ki ga organizirata Kongregacija za Ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja ter Papeški svet za kulturo ob sodelovanju Italijanske škofovske konference, Papeške univerze Gregoriana in Univerze v Bologni, in ob sodelovanju Mednarodne zveze vrhovnih predstojnic,  Zveze vrhovnih predstojnikov in Tajništva asistence za redovnice.

Od začetka papeževanja sem opozarjal na upravljanje cerkvenih časnih dobrin v prepričanju, da ima »zvest in preudaren upravitelj nalogo, da pozorno skrbi za to, kar mu je bilo zaupano« (prim. Lk 12,42). Tako se Cerkev zaveda odgovornosti za pozorno varovanje in upravljanje lastnih dobrin v luči svojega evangelizacijskega poslanstva in s posebno skrbjo do potrebnih.«[1]

Kongregacija za posvečene se že nekaj let ukvarja z usmerjanjem različnih ustanov k upravljanju njihovega cerkvenega premoženja v službi humanuma in poslanstva Cerkve. Temu je sledila vrsta doktrinalno bogatih in operativno praktičnih  srečanj in dokumentov za spodbujanje zrelejše zavesti o upravljanju tega premoženja, ki ima pretežno cerkveno naravo in mora biti usklajeno z nameni, ki jim jih določi Cerkev.[2] Zato skupnosti posvečenega življenja ob spoštovanju upravičene avtonomije, ki jo uživajo (prim. kan 586), izvajajo svojo premoženjsko sposobnost (prim. kan. 634 § 1; kan 1255) v imenu Cerkve glede na skupno dobro.

To srečanje, ki izhaja iz sodelovanja med dvema dikasterijema Rimske kurije, osredotoča pozornost na cerkvenostno, zgodovinsko, umetniško in kulturno vrednost, ki jo imajo številne od teh dobrin. Ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja so namreč bile in še vedno so pospeševalke umetnosti in kulture v službi vere, varuhinje zelo pomembnega dela kulturne dediščine Cerkve in človeštva: arhivov, knjig, umetniških in liturgičnih del, samih zgradb. Pravzaprav je mogoče »izdelati skoraj 'teološko' razpravo o kulturnih dobrinah, ob upoštevanju, da imajo delež pri sveti liturgiji, v evangelizaciji in v dobrodelnosti.«[3]

Danes lahko dodamo, da je vrednost, ki jo pridobijo, pravzaprav v sposobnosti prenašanja verskega, duhovnega in kulturnega pomena, ki je za kulturne dobrine Ustanov posvečenega življenja predvsem v prepoznanju odnosa, ki ga imajo z zgodovino, duhovnostjo in izročili, ki so lastne določenim skupnostim, v praksi z njihovo »karizmo«. Zlasti jih je mogoče obravnavati kot pričevalne dobrine, v katerih je treba ohraniti to karizmo, da bi jo ponovno oznanili, jo premislili in jo aktualizirali. Od tod naslov vašega srečanja: »Karizma in ustvarjalnost,« kjer je razumljivo, da zahtevnost in včasih breme ohranjanja lahko postaneta priložnost za prenovo, premislek o lastni karizmi, njeno razumevanje v aktualnem družbeno-kulturnem okolju in njenem načrtovanju za prihodnost.

V zvezi s tem ponavljam, kar sem imel povedati že na prvem omenjenem srečanju, ki ga je organizirala Kongregacija: »Zvestoba ustanovni karizmi in posledični duhovni dediščini skupaj z nameni, lastnimi vsaki ustanovi, ostajajo prvo merilo za vrednotenje upravljanja, vodenja in vseh posegov v ustanovah na vseh ravneh.«[4]

Zato je najprej potrebno ugotoviti specifične elemente za razumevanje teh dobrin, da bi opredelili njihove zgodovinske, duhovne, teološke, ekleziološke in pravne značilnosti.

Potem je treba spodbujati katalogizacijo dobrin v njihovi celoti in različnosti (arhivsko, knjižnično, premičnno in nepremično umetniško), kot prvenstveno dejanje spoznavanja in študija, pravnega varstva, znanstvenega ohranjanja, pastoralnega ovrednotenja. Katalogizacija je pomembna zaradi služenja kulturi, preglednosti upravljanja in preudarnosti, ob upoštevanju tisoč  naravnih in človeških nevarnosti, ki so jim izpostavljeni ti krhki zakladi. Informacijska tehnologija danes nudi orodja, ki omogočajo zbiranje neskončnega števila podatkov in slik, ter njihovo javno objavo ali zaupno hranjenje na selektiven in izjemno natančen način.

 Prav tako je pomembno obravnavati vprašanja, ki so neločljivo povezana z upravljanjem kulturnih dobrin, bodisi kar zadeva njihovo ekonomsko vzdrževanje bodisi kar zadeva prispevek, ki ga lahko dajo evangelizaciji in poglabljanju vere.

Končno se je treba osredotočiti na ponovno uporabo opuščene nepremičninske dediščine, kar je zahteva, ki je danes toliko bolj nujna ne samo zaradi številčnega krčenja skupnosti posvečenega življenja in nujnosti zbiranja sredstev, ki so potrebna za oskrbo ostarelih in bolnih bratov in sester, pač pa tudi na poseben način zaradi učinkov pospešenih zakonodajnih sprememb in nujnih potreb po prilagajanju. Nenazadnje je opuščanje posledica gospodarskih bremen rednega in izrednega vzdrževanja in ohranjanja, ki jih nosijo omenjene skupnosti, predvsem v Evropi. Vprašanja se ne smemo lotiti z nepremišljenimi in prenagljenimi odločitvami, ampak v okviru celovite vizije in daljnovidnega načrtovanja ter po možnosti tudi z uporabo preverjenih strokovnih izkušenj. Opuščanje premoženja je še posebej občutljivo in zahtevno vprašanje, ki lahko pritegne zavajajoče in interese brezvestnih ljudi in je za vernike razlog za pohujšanje: zato je treba delovati zelo previdno in preudarno ter tudi oblikovati institucionalne strukture spremljanja v korist manj opremljenih skupnosti.

Vsa ta vprašanja boste poglobili v dveh dnevih vašega srečanja, ko boste lahko prepoznali ne samo težave, ampak tudi nekatere uspešne izkušnje in dobre prakse, ki jih lahko podelite med seboj. Zlasti z uporabo nepremičnin lahko Cerkev in potemtakem vse skupnosti, ki jo sestavljajo, dobro pričujejo in razglašajo možnosti ekonomije kulture, solidarnosti in sprejemanja.

Ko vas izročam Mariji, Gospodovi Materi in Materi Cerkve, ki ji je posvečen mesec maj, vam dajem svoj blagoslov, molim za vas in vas tudi prosim, da molite zame.

Rim, Sveti Janez v Lateranu, 4. maja 2022
FRANČIŠEK

[1] Apostolsko pismo motuproprio Fidelis dispensator et prudens (24. februarja 2014), Proemio.
[2] Prim. ZCP kan. 1254 § 2 in 1257 § 1.
[3] Sporočilo za srečanja “Dio non abita più qui?” (29. novembra 2018), 2.
[4] Messaggio ai partecipanti al Simposio internazionale sul tema “La gestione dei beni ecclesiastici degli Istituti di Vita consacrata e delle Società di Vita apostolica a servizio dell’humanum e della missione della Chiesa” (8 marzo 2014).