Išči

Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška. Papež Frančišek med opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška. 

Papež: V času razočaranja ponovno pojdimo (za Njim), začnimo znova in odrinimo na globoko

»Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno nedeljo! Evangelij današnjega bogoslužja (Jn 21,1-19) pripoveduje o tretjem Jezusovem prikazanju apostolom.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred opoldansko molitvijo Raduj se, Kraljica nebeška, z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 3. velikonočno nedeljo.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Gre za srečanje, ki se je zgodilo pri galilejskem jezeru in v katerem je najbolj udeležen Simon Peter. Vse se je začelo z njim, ki je rekel drugim apostolom: »Ribe grem lovit« (v. 3). Nič nenavadnega ni v tem, saj je bil ribič, a je opustil ta poklic, ko je ravno na obali jezera, pustil mreže, da bi šel za Jezusom. In sedaj, ko Vstali zamuja, Peter rahlo nezaupljiv predlaga drugim, da bi se vrnili k prejšnjemu življenju. Drugi to sprejmejo: »Tudi mi gremo s teboj«. »Toda tisto noč niso nič ujeli«.

Zna se zgoditi tudi nam, da zaradi utrujenosti, razočaranja, morda celo zaradi lenobe, pozabimo Gospoda in prezremo velike izbire, ki smo jih storili in se zadovoljimo z nečem drugim. Na primer: ne posvetimo več časa pogovoru v družini, ampak imamo rajši osebni prosti čas; pozabi se na molitev, ker se prepustimo lastnim potrebam; zanemarja se dejavna ljubezen z opravičilom, da so druge bolj nujne vsakodnevne stvari. Toda, če počnemo tako, postanemo razočarani in to je, kot je Petrovo razočaranje s praznimi mrežami. Gre za pot, ki te vodi nazaj in te ne zadovolji.

In Jezus, kaj stori s Petrom? Ponovno se vrne na obalo jezera, kjer je izbral Petra, Andreja, Jakoba in Janeza. Vse štiri je namreč izbral tukaj. Nič jim ne očita, Jezus ne očita, ampak se dotakne srca, torej ne graja, ampak jih z nežnostjo pokliče: »Otroci« (v. 5). Potem jih povabi, kakor nekoč, da ponovno pogumno vržejo mreže. In ponovno se mreže neverjetno napolnijo. Bratje, sestre, ko imamo v življenju prazne mreže, ni čas jadikovanja, da se raztresemo in se vrnemo v stare čase preživljanja časa. Tedaj je čas, da ponovno gremo z Jezusom, da najdemo pogum za ponovni začetek, da z Jezusom odrinemo na globoko. Pomembni so trije glagoli: ponovno iti (z Njim), ponovno začeti, ponovno odriniti na globoko, ko se znajdemo pred razočaranjem ali pred življenjem, ki je malo izgubilo smisel. »Danes čutim, da sem šel malo nazaj«. Ponovno pojdi z Jezusom, ponovno začni, odrini na globoko. On te čaka. Samo nate, mene, vsakega od nas, misli.

Peter je potreboval ta sunek. Ko je zaslišal Janeza vpiti: »Gospod je!« (v. 7), se je takoj vrgel v vodo in odplaval k Jezusu. To je dejanje ljubezni, saj ljubezen je več kot uporabnost, primernost in dolžnost. Ljubezen poraja začudenje, navdihuje ustvarjalni zagon, zagon zastonjskosti. Tako je, medtem ko je Janez, ki je bil najmlajši, prepoznal Gospoda, Peter, ki je bil najstarejši, skočil v vodo za srečanje z Njim. V tem skoku v vodo, je ves ponoven zagon Simona Petra.

Dragi bratje in sestre, danes nas vstali Kristus vabi k novemu zagonu, da se brez strahu, da bi kaj izgubili, brez prevelikega preračunavanja ali čakanja drugih, potopimo v dobro. Zakaj? Ne čakati na druge, saj je za srečanje z Jezusom potrebno, da te vrže iz ravnotežja. Tvegati, pasti iz ravnotežja. Vprašajmo se: ali sem sposoben kakšnega impulza velikodušnosti, ali zadržujem zagone srca ter se zapiram v navado, v strah? Vreči se, skočiti v vodo. To je današnja Jezusova beseda.

Na koncu te epizode Jezus trikrat zastavi Petru vprašanje: »Ali me ljubiš?« (vv. 15.16). Vstali tudi nas danes sprašuje: Ali me ljubiš? Ob veliki noči Jezus želi, da bi tudi naše srce spet vstalo; ker vera ni vprašanje vedenja, ampak ljubezni. »Ali me ljubiš?«, vpraša Jezus tebe, mene, ki imamo prazne mreže in se večkrat bojimo začeti znova; tebe, mene, vse nas, ki nimamo poguma, da bi se vrgli v vodo, ker smo izgubili zagon. Ali me ljubiš?, vpraša Jezus. Od takrat je Peter za vedno prenehal z ribolovom in se posvetil službi Bogu in bratom do te mere, da je dal svoje življenje tukaj, tukaj, kjer se sedaj nahajamo. In mi, ali želimo ljubiti Jezusa?

Naj nam Marija, ki je Gospodu takoj rekla »da«, pomaga najti zagon dobrega.

Nedelja, 1. maj 2022, 13:08

Antifona Raduj se, Kraljica nebeška (Regina Coeli) je ena od štirih marijanskih antifon (druge so še Alma Redemptoris Mater, Ave Regina Coelorum in Salve Regina).
Papež Benedikt XIV. je leta 1742 predpisal, naj se jo moli namesto Angelovega češčenja in to stoje, kot znamenje zmage nad smrtjo, med velikonočnim časom, torej od velikonočne nedelje do binkošti.
Molimo jo kot Angelovo češčenje trikrat na dan: zjutraj, opoldne in zvečer, da bi posvetili dan Bogu in Mariji.
Ta starodavna antifona izhaja glede na pobožno izročilo iz VI. ali X. stoletja, medtem ko je njeno razširjenje dokumentirano v prvi polovici XIII. stoletja, ko je bila vključena v frančiškovski brevir. Sestavljajo jo štiri vrstice, ki končajo z aleluja. S to molitvijo se verniki obračajo na Marijo, Kraljico nebes, da bi se z njo veselili Kristusovega vstajenja.
Papež Frančišek je 6. aprila 2015 ravno med molitvijo Raduj se Kraljica nebeška dan po veliki noči svetoval, kakšno naj bo razpoloženje srca, ko se moli to molitev:
»V tej molitvi, ki ji daje ritem aleluja, se obračamo na Marijo in jo vabimo, da se veseli, saj je On, ki ga je nosila v svojem telesu, vstal, kakor je obljubil in se ji izročamo v priprošnjo. Dejansko pa je naše veselje odsev Marijinega veselja, saj je ona tista, ki je z vero ohranjala in ohranja, kar se je Jezusu zgodilo. Molimo torej to molitev z ganjenostjo otrok, ki so srečni, ker je njihova Mati srečna.«

Zadnje opoldanske molitve

Preberite vse >