Papež: Pred kruto vojno okrepiti enost kristjanov. Hodimo lahko samo skupaj

Andreja Červek – Vatikan

Zavedanje, da vsi pripadamo eni človeški družini

Papež je najprej spomnil na pandemijo, ki je s svojim tragičnim vplivom na družbeno življenje močno zaznamovala tudi ekumenske dejavnosti ter v zadnjih dveh letih preprečila običajne stike in izvajanje novih projektov. Obenem pa je bila zdravstvena kriza tudi »priložnost za okrepitev in obnovo odnosov med kristjani«.

»Prvi pomemben ekumenski rezultat pandemije je bilo obnovljeno zavedanje, da vsi pripadamo eni krščanski družini, zavedanje, ki je ukoreninjeno v izkušnji, da nam je vsem skupna ista krhkost in da lahko zaupamo samo v pomoč, ki prihaja od Boga. Paradoksalno pa smo se zaradi pandemije, ki nas je prisilila ohranjati razdaljo drug od drugega, zavedli, kako smo si v resnici blizu in kako smo drug za drugega odgovorni.« Po papeževih besedah je temeljnega pomena, da še naprej gojimo to zavest in sprejmemo pobude, ki bodo to občutenje bratstva izpostavile in krepile. In to je želel posebej poudariti: »Danes za kristjana ni mogoče, da hodi sam s svojo veroizpovedjo. Ali hodimo skupaj, vse bratske veroizpovedi, ali pa ne hodimo. Danes je ekumenska zavest takšna, da ni mogoče misliti, da se lahko hodi po poti vere brez bratov in sester drugih Cerkva ali cerkvenih skupnosti. To je pomembna stvar. Nikoli sami. Z lahkoto se namreč pozabi na to globoko resnico. Ko se to zgodi v krščanskih skupnostih, se resno izpostavimo nevarnosti domnevne samozadostnosti in samoreferenčnosti, ki sta resni oviri za ekumenizem.« Pripomnil je, da to vidimo tudi danes. V nekaterih državah obstajajo egocentrične poteze krščanskih skupnosti, kar je vrnitev nazaj in torej ni mogoče napredovati. »Danes ali hodimo vsi skupaj ali pa ne moremo hoditi. Zavedati se tega je resnica in Božja milost.«

Vojna – izziv za vest vsakega kristjana in vsake Cerkve

V nadaljevanju je papež spregovoril o kruti vojni v Ukrajini, ki zastavlja vprašanje tudi vsem kristjanom in vsem Cerkvam: »Še preden se je izredno zdravstveno stanje končalo, se je ves svet znašel pred novim tragičnim izzivom, vojno, ki sedaj poteka v Ukrajini. Po drugi svetovni vojni ni manjkalo regionalnih vojn,« pri čemer je spomnil na Ruando pred 25 leti ali na Mjanmar. A ker so oddaljene, jih ne vidimo, na to, ki nam je blizu, pa se odzivamo. Dodal je, da je zato »pogosto govoril o tretji svetovni vojni po koščkih, po malem razpršeni vsepovsod. Vendar pa ima ta vojna – pri tem je mislil na Ukrajino –, ki je tako kruta in nesmiselna kot vsaka vojna, večjo razsežnost in ogroža ves svet, zato mora izzvati vest vsakega kristjana in vsake Cerkve. Vprašati se moramo: Kaj so Cerkve storile in kaj lahko storijo, da bi prispevale k “razvoju svetovne skupnosti, sposobne uresničiti bratstvo, v katerem bi vladalo družbeno prijateljstvo vseh ljudstev in narodov“ (Fratelli tutti, 154)? Gre za vprašanje, o katerem moramo skupaj razmisliti.«

Okrepiti hrepenenje po enosti, oznanjati evangelij miru

V prejšnjem stoletju je zavedanje, da je pohujšanje razdeljenosti kristjanov imelo zgodovinsko težo za nastanek zla, ki je zastrupilo svet z žalostjo in nepravičnostjo, spodbudilo verujoče skupnosti, da so si pod vodstvom Svetega Duha želele enost, za katero je Gospod molil in dal svoje življenje. »Danes, ko se soočamo z barbarstvom vojne, je treba to hrepenenje po enosti znova okrepiti,« je izpostavil papež. »Zanemarjati delitve med kristjani iz navade ali vdanosti pomeni dopuščati onesnaženost src, ki ustvarja plodna tla za konflikte. Oznanilo evangelija miru, evangelija, ki razorožuje srca še preden jih oboroži, bo bolj verodostojno le, če ga bodo oznanjali kristjani, dokončno spravljeni v Jezusu, knezu miru; kristjani, ki jih bo spodbujalo njegovo sporočilo ljubezni in univerzalnega bratstva, ki presega meje lastne skupnosti in naroda.«

Prvi ekumenski koncil je bil sinodalno dejanje

Zato je papež poudaril, da je s tega vidika pomembno razmisliti o tem, kako na ekumenski ravni praznovati 1700. obletnico prvega Nicejskega koncila, ki bo leta 2025. Kljub burnim dogodkom pri pripravi in zlasti v poznejšem dolgem obdobju njegovega sprejemanja je bil prvi ekumenski koncil »dogodek sprave za Cerkev, ki je na sinodalni način ponovno potrdila svojo enost pri izpovedovanju svoje vere«. »Slog in sklepi Nicejskega koncila morajo osvetliti današnjo ekumensko pot in pomagati k novim konkretnim korakom k cilju popolne obnovitve krščanske enosti. Ker 1700. obletnica prvega Nicejskega koncila sovpada z jubilejnim letom, upam, da bo praznovanje naslednjega jubileja imelo pomembno ekumensko razsežnost.«

Ker je bil prvi ekumenski koncil sinodalno dejanje in je tudi na ravni vesoljne Cerkve pokazal sinodalnost kot obliko življenja in organizacije krščanske skupnosti, je papež Frančišek želel izpostaviti povabilo, ki ga je papeški svet skupaj z generalnim tajništvom škofovske sinode naslovil na škofovske konference in jih prosil, naj v sedanjem sinodalnem procesu katoliške Cerkve poiščejo načine, da bi prisluhnili tudi glasovom bratov in sester iz drugih veroizpovedi o vprašanjih, ki se tičejo vere in diakonije v današnjem svetu. »Če zares želimo poslušati glas Duha, ne moremo ne slišati, kaj je rekel in govori vsem, ki so se ponovno rodili iz vode in Duha.«