Papež mercedarjem: Iščite današnje sužnje in sprašujte Gospoda: Kaj naj storim?
Papež Frančišek
Govor papeža Frančiška mercedarjem
Dragi bratje in sestre, ali obstaja čisti maskulinizem po mehiško. Zahvaljujem se za besede, ki mi jih je v imenu vas vseh namenil Generalni magister in sem vesel, da vas lahko sprejmem ob generalnem kapitlju reda Blažene Device Marije usmiljenja. Tema zasedanja, ki je v polnem soglasju z marijanskim značajem vaše poklicanosti, je vrstica iz Janezovega evangelija: »Karkoli vam reče, storite« (2,5). Gre za pomenljiv izbor; predpostavlja, da boste projekt, ki ste ga pripravljeni uresničiti, presojali pod vidikom služenja. Dejstvo je, da mi, redovniki, ne moremo nikoli pozabiti, da ni hoje za Kristusom brez služenja in brez križa (prim. Jn 12,26).
Zato je prva prošnja, ki vam jo danes izreka Marija kot članom generalnega kapitlja, da začnete poslušati. Trenutno stanje bi lahko primerjali s stanjem, ki nam ga predstavlja evangelij o svatbi v Kani: »Vina nimajo«. Številne resničnosti, ki jih lahko danes vidimo v svetu, v Cerkvi, v redu nam govorijo o tem pomanjkanju, govorijo nam o pomanjkanju upanja, pomanjkanju motivacije, o pomanjkanju rešitev. Spričo tega vas Marija poziva: začnite poslušati! Lahko me boste vprašali, kaj naj poslušamo? Glasove, ki nam govorijo o vseh negativnih stvareh, glasove, ki nam prodajajo lahke rešitve, ali izumetničene programe polne učenosti, ali morda glasove, ki nam predlagajo kompromisne rešitve? Vse to so skušnjave nekega generalnega kapitlja, bodite pozorni!
Mislim, da vam danes Marija pravi nekaj drugega; prosi vas, naj Jezus pozove vaše srce na nov način, na izviren način, na nepričakovan način. Morda so se tudi služabniki v Kani zbrali na kapitlju in razmišljali, kaj bi lahko storili. Morda so bili tam glasovi, ki so prestavljali težave, drugi, ki so prinašali izvedljive, čeprav tvegane rešitve, in še drugi morda, ki so svetovali, naj na primeren način odslovijo povabljene in s tem priznali svojo nesposobnost, da bi se spoprijeli s situacijo, ko jim zmanjkuje vina. Zaključiti poročno praznovanje z mate čajem gotovo ne bilo nekaj najbolj primernega? Možno je, da ste vi že prehodili to pot v celotnem postopku, ki vas je privedel sem z vprašanji, načrti, prepričanji in ugankami.
Vendar Jezus ne odgovarja na te uganke, predloži nekaj, kar nobenemu služabniku zanesljivo ne bi prišlo na misel; napolniti vrče za obredno umivanje in povrh še napolniti jih z vodo. Še preden bi preučili smisel te geste, se mi zdi zanimivo in to predlagam vašemu razmisleku, dejstvo, da jim Jezus ne reče nekaj, kar bi pričakovali, ampak nekaj kar si ne bi nikoli predstavljali, da bodo slišali. Na kapitelj ne gremo zato, da bi izpostavili sebe, ampak gremo zato, da poslušamo s preprostostjo, hvaležnostjo, predanostjo. Najprej poslušati Boga, ki nam lahko govori po bratu ali po okoliščinah.
Po drugi strani pa nas vrči za očiščevanje, ki so gotovo služili na začetku svatbe, vabijo, naj se vrnemo k prvotni ljubezni, ki izviru, naj ponovno pridobimo nedolžno in upanja polno držo prvih let našega posvečenega življenja. Vabijo nas tudi, naj ohranjamo jasen pogled tistega, ki vidi potrebo in ne sad, za katerega upa, da ga bo dosegel po vloženem naporu. Vrči, ki so videti prazni, se morajo spet napolniti z istim pričakovanjem, s katerim so jih napolnili preden se je svatba začela. Če dobro pogledate, obstaja delo, ki ga je treba opraviti, ki pa se ga ne lotimo, ker mislimo, da ni več smiselno. To pa je druga velika skušnjava. Ima vse to smisel? Ima smisel, da ste prišli s toliko krajev, da bi se zbrali? Ali je vse zgolj formalnost? To je skušnjava.
Gospod zahteva od nas tole: »Začnite znova, vsak dan začnite, v vsakem projektu, ne obupajte«. To je nekaj, kar Jezus ponavlja v svojem evangeliju, ko zahteva od Petra, naj ponovno vrže mreže, on pa mu odgovori: »Učenik, vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli« (Lk 5,5).
Stvarnost, ki smo jo prej omenili, se nam lahko zdi kot dolga noč, in naše delo se ne more zdeti nesmiseln trud, če ga ne dojamemo kot velikodušen odgovor na Jezusov klic, ko se pridružimo Cerkvi pri delu za evangelizacijo, kajti poklicanost Cerkve je evangelizirati, veselje Cerkve je evangelizirati, in videti nekaj zanimivega, da se kljub vsemu, protislovjem, težavam, mreža ne strga (prim. Jn 21,3). Odprimo svoja srca, da bomo sprejeli presenečenje, ki nam ga prinaša Jezus. Ne vem, kakšno bo in tudi vi tega ne veste. V teku kapitlja ste na sredini, v teku kapitlja se bodo zato pojavile stvari, na katere so nekateri mislili, druge pa bodo novost. Prinaša pa jih Gospod.
Janez v svojem evangeliju pravi, da te resnice ni poznal starešina, ki je bil začuden, da so v tem trenutku svatbe prinesli novo vino; to so lahko vedeli samo »služabniki«. Zato poslušajte Marijo, ne bojte se pustiti presenetiti temu glasu, ki vas vabi, da ponovno napolnite vrče, da se iztrošite v konkretnem služenju, v preprostem služenju, v nekoristnem služenju načrtom starešine, ki pa so temeljnega pomena za spoznanje dela, ki ni naše, ampak je Božje. In v vsem tem znati »biti« z Marijo, ob Kristusu pod križem, v trpečem mesu reveža in zapornika, ki ga je on naredil za svoje, za svojo last. Tudi danes kot vedno še obstajajo zaporniki, spreminjajo geografijo, spreminjajo načine, spreminjajo barve, suženjstvo pa je resničnost, ki se vedno bolj prilagaja. Vedno bolj in z večjo raznolikostjo. Ne da bi se zmotili morda lahko rečemo, da je danes več sužnjev kot takrat, ki ste bili ustanovljeni, zagotovo. In to mora biti seveda izziv za vaš odgovor. Nova suženjstva, tista ki se prikrivajo, tista, ki so neznana, ki so skrita, vendar jih je veliko. Tudi v velemestih kot so Rim, London, Pariz, povsod so suženjstva, ki se nadaljujejo. Iščite jih in sprašujte Gospoda: Kaj naj storim?
In hvala vam za to, kar delate, poiščite današnje sužnje in ne pozabite moliti zame. Hvala.
