Papež Frančišek: Cerkev ni carina, ampak Božje ljudstvo, ki ga vodi Sveti Duh

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Sveti oče je najprej spregovoril o »občestvenosti« in »soudeležbi«, ki sta ključnega pomena za razumevanje in udejanjanje sklepov III. generalne konference latinskoameriških škofov v Puebli, tako kot je bil koncept »pastoralnega spreobrnjenja« v središču pozornosti IV. generalne konference v Santu Domingu in V. generalne konference v Aparecidi. Papež se je v sporočilu zaustavil predvsem ob sinodalni poti: le-ta po njegovih besedah ni nova, vendar pa potrebuje nov zagon, ki je mogoč s tem, da se prisluhne Svetemu Duhu in se mu da prostor.

Ponovno se naučiti hoditi skupaj, po sledeh koncila

Sveti oče je nadalje dejal, da je sinodalna pot, ki je bila značilna za prvo Cerkev, v latinski Cerkvi izginila, medtem ko so jo vzhodne Cerkve ohranile. Pavel VI. jo je ponovno uvedel ob koncu drugega vatikanskega koncila, ko je ustanovil tajništvo škofovske sinode. Začetek tega procesa, v katerem se nahaja Cerkev, je papež Frančišek primerjal z otrokom, ki dela majhne, plahe in včasih tudi nerodne korake, ko se uči hoditi. Dejal je, da gre za sposobnost, ki jo je treba ponovno pridobiti: ob tem po eni strani odkrivamo svojo majhnost, po drugi strani pa dejstvo, da je ta priložnost ugoden čas (veliki kairós), ki ga je potrebno izkoristiti za polno »osebno in pastoralno spreobrnjenje«. Ta vidik po besedah svetega očeta ostaja eden izmed vodilnih motivov. Pomembno je dajati prostor Svetemu Duhu, ne da bi si domišljali, da vemo vse vnaprej.

Papež alergičen na zaključeno in zaprto miselnost

Papež Frančišek je nato jasno spregovoril o tem, da je »alergičen na miselnost, ki je zaključena in zaprta«. Pri tem je spomnil na začetke teologije osvoboditve, ko je marksistična analiza, na katero sta se tedaj zelo ostro odzvala papež in general jezuitov, doživela ideologizacijo tega, kar je »latinskoameriška telurična pot«. Pojasnil je, da je uporabil pridevnik »teluričen« zato, ker je »latinskoameriška duhovnost povezana z zemljo in je ni mogoče ločiti od nje.« Sveti oče je prepričan, da je Cerkev v Latinski Ameriki in na Karibih »prehodila pot;« pot, ki jo gradi Sveti Duh takrat, ko »naše mišljenje ni zaključeno; kadar je zaključeno, ne deluje.«

Odprtost za Svetega Duha, ki ustvarja harmonijo

Brez te odprtosti Svetemu Duhu »nas dar ne vzgaja, ker ne more vstopiti v srce.« Dar se namreč ne vsiljuje, temveč želi vstopiti z blagostjo. Vendar pa je pomembno, da mu omogočimo, da deluje. Papež je ob tem spomnil, da gre za dar, ki je nepredvidljiv, zastonjski, nezaslužen in nas vedno preseneča. Prav tako se je navezal na binkošti in opozoril, da ne gre za dogodek, ki bi bil omejen na preteklost, saj je Sveti Duh (»Veliki Neznanec«) vedno sodoben. Kadar zaradi »zaprtega poznavanja« ali ambicij mislimo, da vse obvladujemo, »zlahka zapademo v skušnjavo, da bi imeli popoln nadzor, zavzeli prostore, prišli do navidezne pomembnosti tistega, ki želi biti protagonist, kot v televizijski nadaljevanki. Namesto tega pa moramo odpreti procese. Papež prizna, da Sveti Duh sprva povzroči »neke vrste nered«, in predlaga, naj si predstavljamo, kaj se je zgodilo na binkoštno jutro, ko so priče mislile, da so se znašle med opitimi učenci. Zatem pa citira svetega Bazilija, ki je govoril o »harmoniji«.

Sinodalnost ni organizacijska moda

Sveti oče je poudaril tudi evharistično razsežnost, ki je temelj pristne sinodalnosti. Brez nje bi bilo naše sodelovanje »zgolj parlamentarizem«, medtem ko gre za »izraz cerkvenega občestva, ki si prizadeva, da bi se spravilo v gibanje. Vsi krščeni so synodoi, prijatelji, ki spremljajo Gospoda na njegovi poti.« Sinodalnost po papeževih besedah prav tako ni »organizacijska moda ali projekt človeškega ponovnega izumljanja Božjega ljudstva,« ampak »dinamična in zgodovinska razsežnost cerkvenega občestva, ki je utemeljeno na trinitaričnem občestvu in mora ob hkratnem spoštovanju sensus fidei celotnega svetega Božjega ljudstva, apostolske kolegialnosti in enosti s Petrovim naslednikom spodbujati spreobrnjenje in reformo Cerkve na vseh ravneh.«

Cerkev ni carina, ki nadzira

Komisijo za Latinsko Ameriko je papež povabil, naj bo diakonija, ki pomaga različnim dikasterijem, da bodo delovali v sinergiji in bolje razumevali družbeno in cerkveno stvarnost tega področja. Ne sme se je razumeti kot neke vrste »carino, ki nadzira«, ampak mora spodbujati lastno identiteto in bratstvo, ki ju živijo ljudstva Latinske Amerike.

Varujmo se klerikalizma in osebnega protagonizma

Ob koncu video sporočila je sveti oče spomnil, da mora biti protagonist Sveti Duh in ne mi. V okviru reforme rimske kurije pa papež upa, da bo Komisija za Latinsko Ameriko ustvarila »novo dinamiko in odpravila nekatere klerikalne navade«. Dodal je, da je klerikalizem »kvietistična« sprevrženost. Občestvenost brez sinodalnosti lahko po njegovih besedah »zlahka prepusti prostor nezaželeni ustaljenosti in centralizmu. Sinodalnost brez občestvenosti pa lahko postane cerkveni populizem.« Papež še povabi, da bi z večjo intenzivnostjo živeli cerkveno občestvenost v raznolikosti karizem, poklicev in služb ter bi se varovali pred individualističnimi protagonizmi. Spomni na zavzemanje za »spodbujanje procesov, ki bodo Božjemu ljudstvu, ki hodi v zgodovini, omogočili, da bolj in bolje sodeluje pri skupni odgovornosti, ki jo imamo vsi za to, da smo Cerkev. Vsi smo Božje ljudstvo. Vsi smo učenci, poklicani, da se učimo in sledimo Gospodu. Vsi smo soodgovorni za skupno dobro in svetost Cerkve,« je sklenil sveti oče video sporočilo udeležencem plenarnega zasedanja Papeške komisije za Latinsko Ameriko.