Papež članom skupnosti Romunskega kolegija o koreninah, zemlji, dobrem zraku

Papež Frančišek

Govor papeža Frančiška

Dragi bratje in sestre! Z veseljem vas sprejemam ob 85. letnici ustanovitve Romunskega kolegija Pio. Vse vas pozdravljam, predstojnike Kongregacije za Vzhodne Cerkve, duhovnike, študente in uslužbence Kolegija in se zahvaljujem rektorju p. Gabrielu, za besede, ki mi jih je namenil v vašem imenu.

Pred dvema letoma, sem med božansko liturgijo, ki sem ji predsedoval v Blaju, na Polju svobode, spodbujal k upiranju novim ideologijam, ki se skušajo uveljaviti in včasih tudi na sleparski način izruvati ljudstva iz njihovih verskih in kulturnih izročil. Med tisto slovesnostjo sem za blažene razglasil sedem škofov mučencev in jih pokazal kot zgled vsemu romunskemu ljudstvu. Vi lahko tukaj,  v Rimu, v mestu, ki varuje pričevanje Petra, Pavla in številnih drugih mučencev, preko študija in premišljevanja učinkovito na novo odkrijete svoje korenine. Priložnost, da lahko razmišljamo o tem, kako so se oblikovale korenine, je dragocena. Med drugo svetovno vojno, ko romunska grkokatoliška Cerkev ni imela več aktivnih škofov, ker so bili umorjeni ali vrženi v ječo, je škof Ioan Ploscaru iz Lugoja, ki je bil petnajst let zaprt, zapisal v svoj dnevnik: »Duhovniki in škofje grkokatoliške Cerkve so to obdobje imeli za najbolj dragoceno v svojem obstoju. Milost je, če lahko darujemo Bogu svoje trpljenje in pričevanje svoje vere tudi za ceno življenja.« Kdor da svoje življenje za evangelij, tako razmišlja, sprejme Božji odgovor na zlo sveta: izroči samega sebe, posnema krotko in zastonjsko ljubezen Gospoda Jezusa, ki se daruje za bližnje in oddaljene. To je izvir, ki je omogočil koreninam, da so se zasidrale v zemljo, da so močno zrasle in obrodile sad. In vi ste ta sad.

Dragi prijatelji, brez negovanja korenin vsako versko izročilo izgubi rodovitnost. Dejansko pride do nevarnega procesa: sčasoma se vedno bolj osredotočimo na same sebe, na svojo pripadnost in izgubimo dinamiko začetkov. Nato se osredotočimo na institucionalne, zunanje vidike, na obrambo svoje skupine, svoje zgodovine in svojih privilegijev, pri tem pa izgubimo, ne da bi se morda tega zavedali, okus za dar. Če ostanemo pri prispodobi, je kot bi se ustavili pri gledanju debla, vej in listov, pozabili pa, da vse podpirajo korenine. Vendar drevo še naprej bujno raste samo če so korenine dobro zalite; sicer se zgrbi vase in umre. To se zgodi, kadar se udobno namestimo in nas načne virus duhovne posvetnosti, ki je najhujše zlo, ki se lahko zgodi v Cerkvi: posvetna duhovnost. Tedaj usahnemo v neko povprečno, samozadostno življenje, ki ga sestavljajo stremuštvo, povzpenjanje, iskanje osebnih zadovoljstev in lahkih užitkov. Povzpetništvo, imeti moč, imeti denar, biti slaven, uživati udobje, delati kariero. To je želja, da bi rasli brez korenin. Res je, da so nekateri, ki gredo h koreninam, da bi se tam skrili, ker jih je strah rasti. Res je. H koreninam gremo, da dobimo moč, da dobimo sok in naprej rastemo. Ne moremo živeti v koreninah in ne moremo živeti v drevesu brez korenin. Izročilo je delček sporočila, ki ga dobivamo iz korenin: je tisto, kar ti da moč, da greš naprej, danes, ne da bi ponavljal včerajšnje stvari, vendar z močjo prvega navdiha.

Tukaj, v Rimu, imate poleg poglabljanja korenin tudi možnost razmišljati o tem, kako jih posodobiti, da vaša služba ne bo jalovo ponavljanje preteklosti ali vzdrževanje sedanjosti, ampak da bo rodovitna in gledala naprej. Skrivnost rodovitnosti je ista, kot je bila pri tistih škofih in duhovnikih: to je dar življenja, evangelij, ki ga je treba uresničevati s srcem pastirjev. Mislim na kardinala Mureşana, ki bo čez nekaj dni izpolnil 91 let: let služenja v duhovništvu, ki se je začelo pred skoraj šestdesetimi leti v skromnih kletnih prostorih po izpustitvi preživelih škofov iz zapora. Pastirji, ki so bili revni po stvareh a bogati v evangeliju. Takšni bodite, veseli apostoli vere, ki ste jo podedovali, pripravljeni, da nič ne zadržite zase in pripravljeni, da se spravite z vsemi, da odpustite in stkete edinost s premagovanjem mržnje in samopomilovanja. Potem bo tudi vaše seme evangeljsko in bo obrodilo sad. Ne da bi pozabljali na preteklost, ampak da bi rodovitno živeli v sedanjosti.

Po koreninah bi vam rad povedal nekaj o zemlji. Ko študirate, ne pozabite na dobro zemljo vere. Tisto, ki so jo obdelovali vaši dedje, vaši starši, zemljo vernega svetega Božjega ljudstva. Medtem ko se pripravljate za posredovanje vere, mislite nanje in se spominjajte, da se evangelija ne oznanja z zapletenimi besedami, ampak v jeziku ljudi, kakor nas je učil Jezus, učlovečena Modrost: prenaša se »v dialektu«, v dialektu Božjega ljudstva, ki ga ljudstvo razume, s preprostostjo. Prosim vas, bodite pozorni, da ne boste postali »državni kleriki« bodite pastirji ljudstva: bližina z ljudstvom, iz katerega prihajate. Pavel je rekel Timoteju: »Spominjaj se svoje mame in svoje babice.« Svojih korenin, ljudstva, ki mu pripadaš. In prerok Samuel je rekel Davidu: »Spomni se, da si bil izbran iz črede: ne pozabi na čredo, iz katere si bil izbran,« to je tvoja pripadnost. Pisatelj pisma Hebrejcem nam priporoča: »Spominjajte se svojih prednikov, tistih, ki so vam oznanili Božjo besedo.« Prosim vas, ne pozabite ljudstva, iz katerega prihajate. Ne bodite duhovniki teološkega laboratorija, ne. Duhovniki iz ljudstva, z vonjem po ljudstvu, z vonjem po čredi. Rekel sem, da se evangelij ne oznanja z zapletenimi besedami, ampak »v dialektu«. Dobra zemlja je tudi tista, ki ti omogoči, da se dotakneš Kristusovega telesa, navzočega v revežih, v bolnikih, v trpečih, v malih in preprostih, v tistih, ki trpijo in v katerih je Jezus, v zavrženih, v tej kulturi odmetavanja, v kateri moramo živeti. Zlasti mislim na številne begunce iz bližnje Ukrajine, ki jih sprejema tudi Romunija in jim pomaga.

Nekaj besed bi rad povedal tudi vam, dragi študentje arabskega jezika, ki pripadate bivšemu Kolegiju sv. Efrema. Približno deset let vsi sestavljate eno samo skupnost. Medsebojne podelitve življenja ne smete doživljati kot zmanjšanje svojih značilnih potez, ampak kot rodovitno obljubo prihodnosti. Narodni kolegiji, vzhodni in latinski, ne smejo biti »enklave«, v katere se vrnemo po dnevu študija, da bi živeli tako, kot bi bili v domovini, ampak morajo biti laboratoriji bratskega občestva, kjer doživljamo pristno katoliškost, univerzalnost Cerkve. Ta univerzalnost je dober zrak za dihanje, da nas ne bi posrkali partikularizmi, ki ovirajo evangelizacijo.

Korenine, zemlja, dober zrak. Želim vam, da bi na ta način negovali svojo poklicanost med rimskimi leti. In prosim vas, da molite zame. Sedaj iz srca blagoslavljam vas in vaše drage. Hvala!